Z enako neživljenjskimi pravili se žal srečujejo tudi številni onkološki bolniki. Kdo še ni pomislil, kaj bi naredil, če bi mu postavili diagnozo rak? Zapiranje v stanovanje iz strahu pred nadzorniki je zadnje, kar si ob tem predstavljamo. A prav to bi po pravilih morali početi, če zaradi zdravljenja ali slabega počutja ne bi bili sposobni hoditi v službo. Nedavno se nam je potožila bralka, ki se je soočila z diagnozo rak. »Po neštetih preiskavah so ugotovili, da imam raka. Diagnoza je že sama po sebi strašna in na srečo so bili do mene vsaj vsi prijazni. Tako v moji delovni organizaciji kot na Onkološkem inštitutu so se trudili, da bi mi pomagali pri prestajanju vsega, kar prinese ta bolezen, le na zavarovalnici se je zataknilo. Komisija mi je določila stopnjo invalidnosti in me odpravila s formalno prepovedjo gibanja zunaj kraja bivanja, dovolila mi je le obiske zdravnikov in terapij. To se mi zdi nepošteno. Rada bi šla na dopust z možem ali vsaj na kak izlet, ki bi mi dobro del, pa uradno nisem smela. Seveda jih nisem ubogala. Vseeno mi je bilo, ali me bodo dobili ali ne. Ni prav, da se bolnike z rakom tako omejuje, saj se počutiš kot kriminalec, kadar kršiš njihova pravila,« je povedala 54-letna gospa iz Ljubljane.