Zato ni niti najmanjše možnosti, da bi se dogovorili o predlogih, ki so jih 17. aprila v obliki memoranduma sprejeli predstavniki sedmih istrskih občin s hrvaške in treh s slovenske strani. Zanimivo je, da so v njem brez napake diagnosticirali vse težave, na katere so ali bodo naleteli prebivalci slovenskega in hrvaškega dela Istre, in predlagali tudi rešitve. Zato je v memorandumu zapisano: »Podpiramo zavzemanje slovenskih ribičev, industrije za predelavo rib in Republike Slovenije, da bi se jim omogočil ribolov v hrvaških ozemeljskih vodah, podpiramo prizadevanja za spodbujanje skupnih projektov in naložb v marikulturo ter za uresničevanje skupne komercializacije rib in izdelkov, pridobljenih iz morja.« Kot vemo, hrvaška stran, čeprav neuradno, poskuša v zameno za te »ugodnosti« od Slovenije dobiti t. i. kopenske koridorje. Slovenska stran se je na pogajanjih o tej »ozemeljski zamenjavi« postavila na zadnje noge in zavrnila možnost, da bi bile nekatere ceste eksteritorialne. Hkrati vztraja pri tem, da meje na morju med Hrvaško in Slovenijo ni nikoli bilo, niti za časa Avstro-Ogrske, zato jo je torej treba določiti, in četudi Slovenija res ne bi dobila neposrednega dostopa do mednarodnih voda, Hrvaška po mednarodnem pravu slovenskih ladij pri tem nikakor ne bi smela ovirati.