Lepo je imeti otroke. Rojstvo otroka je zagotovo najpomembnejša življenjska izkušnja vsakega človeka, ne glede na spol. Kajti narava je bolj ali manj neizprosna in v naravi so pravila jasna. Tukaj ni kaj filozofirati o kakem posebnem smislu življenja: živo bitje se rodi, prehranjuje, razmnožuje, poslovi od tega sveta – in življenje gre naprej. V naravi kakšnega posebnega smisla življenja – razen tega, da življenje ustvari novo življenje in tako sklene nepretrgan življenjski krogotok – pač ni. Rodiš se, se razmnožiš in to je to. O tistem smislu življenja, ki da je ležanje na plaži, bi lahko debatirali ure in ure, pa še kakšno bolj modro bi lahko potegnili iz rokava o večnem učenju, pridobivanju modrosti, približevanju razsvetljenju in tako naprej. Toda takšni višji smisli delujejo nekako nepristno in puščajo človeka v še večji dilemi, do katere pride vsakdo, ki se je kadarkoli spopadal s tem resnim, celo usodno bivanjskim vprašanjem, na katerega tudi največji duhovi človeštva niso podali enega, za vselej zveličavnega odgovora. Ko se torej oddaljimo od bizarno preprostih naravnih zakonov, po katerih se pomika naprej vse, kar leze in gre po tej Zemlji, pademo naravnost v jedro človeškega razuma, ki se včasih vrti v polno in še večkrat v prazno. Včasih človeškemu razumu uspe uvid v očitno, in takrat se človeška modrost ujame z milijone let starimi izumi narave. Kot je na primer empirično in teoretično dokazana ugotovitev psihološke znanosti, da se ženska realizira z rojstvom otroka. Vsa ta znanstvenost ni v bistvu nič drugega kot priznanje majhnosti pred veličino narave, ki je dvospolni človeški rod prav zato, da bi se uspešno reproduciral, torej oplajal in rojeval, tudi ustvarila in iz enega dela naredila žensko iz drugega moško načelo. Smisel je torej v reprodukciji, pa naj kdo reče karkoli. Verjetno je tudi res, da je ženska narejena tako, da se brez otroka njena ženskost pač ne realizira do kraja, ostane nekje v lebdečem stanju, kot nekakšna zmožnost, sposobnost, ki pa ji v odsotnosti oploditve in rojstva otroka ni dano, da bi se udejanjila. Kot nekakšen genialni glasbeni talent, ki nikdar ni videl klavirja in se mu zato še sanja ne, kaj nosi v sebi. Tako nekako si to predstavljam. In enako velja za moškega. V bistvu je na svetu zato, da oplojuje in se razmnožuje, kakšnega drugega življenjskega poslanstva in smisla in kar je še tega pač nima. Oprostite – nimamMO. Vsi skupaj, skupaj z mano. Tukaj si ne delam nobenih utvar. Sem samo živo bitje, ki ima morda za nekaj gramov več možganov od, denimo, moje mačke, s tem, da je ona večkratna mama, jaz pa … Jaz pa izzivam evolucijo, ki bi mi morala glede na nagel razvoj človeške vrste v Vodnarjevi dobi omogočiti reprodukcijo takrat, ko bom izčrpala vse druge svetovne zanimivosti, torej nekje okrog 43. leta …