Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je bila prva izdana odločba, s katero se tožeči stranki nalagajo v plačilo davki in prispevki, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V ponovnem postopku pa davčni organ ni izdal odmerne odločbe, temveč samo ugotovil plačila, naložena z odpravljeno odločbo, kar pomeni, da v zadevi sploh še ni bilo ponovno odločeno. V vsebinskem pogledu se tožeča stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, s katero je razveljavilo prvi odstavek 12. člena ZDDPO in na odločbo, s katero je ugotovilo neustavnost določb ZDoh, konkretno 4. alinee prvega odstavka 16. člena. Poudarja, da je v postopku predložila obsežno listinsko dokumentacijo in podala natančna pojasnila o svojih ekonomskih odločitvah ter omogočila vpogled v knjigovodske podatke ter na ta način zadostila strogemu pogoju obrnjenega dokaznega bremena. Glede na predložene podatke in pojasnila so po mnenju tožeče stranke stališča in zaključki tožene stranke napačni. Primerjala se je le kupoprodajna cena vozil, niso se pa upoštevala bremena, ki so jih prevzemali kupci. Tožeči stranki se ekonomsko ni izplačalo vzdrževati lastnega voznega parka za službene vožnje, ki so stalne in pogoste. Tožeča stranka opravlja zastopstva, distribucijo in prodajo materialne in računalniške programske opreme. Po drugi strani zaposleni niso pripravljeni opravljati službenih voženj z lastnimi vozili. Edini način, da so bili pripravljeni to storiti, je bil ta, da se jim je omogočil nakup vozil po znižani ceni, ki je upoštevala prevzeto breme službenih voženj. To jasno izhaja iz Pravilnika in sklenjenih prodajnih pogodb za vozila, iz katerih (med ostalim) izhaja, da mora kupec celotno kupnino in obveznost uporabe vozila v službene namene ob sklenitvi pogodbe zavarovati z vknjižbo terjatev na lastniški delež kupca pri tožeči stranki, in to do zneska celotne nabavne cene vozila. Vsi kupci so tudi dejansko zavarovali plačilo celotne kupnine, kar izhaja iz priložene knjige lastniških deležev tožeče stranke. Vse to pomeni, da je bila cena nižja izključno zaradi obveznosti uporabe vozila za službene namene za tri leta, ob zavarovanju, kakršno je navedeno zgoraj. Znižana cena je bila skladno z določbami ZOR enakovredna prevzetim obveznostim kupca. V delovnem razmerju je delodajalec dolžan zagotoviti zaposlenim delovna sredstva. Zaposleni pa ni dolžan opravljati službenih voženj s svojim vozilom. Cena vozila, ki je obremenjeno z obvezno uporabo za službene namene, ni enaka ceni vozila brez takšnega bremena. To je ugotovil tudi izvedenec, ki v mnenju navaja, da ocenjena vrednost predstavlja tržno vrednost, oziroma povprečno ceno glede na 10. člen ZDDPO, oziroma pošteno vrednost po SRS. Pri izračunu cene odprodanih vozil pa je izvedenec upošteval tudi delež privatne uporabe službenega vozila. Po mnenju tožnika so navedbe davčnih organov, da iz naslova prevzetih obveznosti kupcev ne izkazuje nobenih poslovnih učinkov, neutemeljene. Učinki sledijo iz preglednice knjiženj. Kilometrina ne predstavlja plačila za storitev službene vožnje niti plačila za prevzete obremenitve, temveč povračilo stroškov delavca za prevoz. Drugačna opredelitev kilometrine iz predpisov ne izhaja. Razen tega je bila predpisana z Uredbo Vlade, za katero je Ustavno sodišče odločilo, da ni v skladu z Ustavo. Isto velja za ZDoh. Zato se ni dopustno sklicevati na protiustavne določbe o kilometrini. V zadevnem obdobju je znašala kilometrina 30% cene motornega vozila, kar ni pokrivalo amortizacije vozila. Sicer pa ni pravilno upoštevati stroške pavšalno za vsa vozila, ne glede na cenovni razred. Razlika v nižji ceni torej ni neupravičena. Zato ne predstavlja drugih prejemkov iz delovnega razmerja, saj sploh ne gre za prejemek. Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka oporeka naloženemu davku od osebnih prejemkov in prispevkov, pa tudi novim obračunom davka od dobička pravnih oseb. Le iz previdnosti navaja, da bi šlo pri znižanju cene lahko za popust iz 3. točke 17. člena ZDoh. V tej zvezi tožeča stranka očita toženki, da ne obrazloži navedb o načinu odobravanja popustov s strani tožeče stranke. Nepravilno pa je tudi stališče, da v konkretnem primeru ne gre za trgovsko blago. V skladu z ZGD sme družba opravljati tudi posle, ki ne pomenijo neposrednega opravljanja dejavnosti. Pri tožeči stranki je šlo v okviru dopolnilne dejavnosti za trgovsko blago in trgovsko dejavnost zavezanca. Z nakupom so vozila postala trgovsko blago tožeče stranke. Temu ustrezna so bila knjiženja v poslovnih knjigah (na konto 650-011- lastno trgovsko blago). Za druge prejemke iz delovnega razmerja tudi ne gre zato, ker pogodbe o zaposlitvi v tej zvezi ne določajo ničesar. Gre kvečjemu za boniteto. Tožeča stranka opozarja še, da dodatna obdavčitev z davkom od osebnih prejemkov in prispevki ni bila upoštevana pri obračunih davka od dobička za vsa navedena leta, kar je nepravilno in nedosledno. Opozarja tudi, da navedena stališča toženke niso bila zastopana pri izdaji dohodninskih odločb zaposlenim. Pa tudi če bi stališče toženke obveljalo in so bili popusti priznani delavcem brez pravnega temelja, bi bilo treba razliko v ceni, skladno z določbami ZOR, obravnavati kot neupravičeno pridobitev. - Tožeča stranka ugovarja tudi stališču, da ni mogoče priznati stroškov družbe A.A.A. d.o.o.. Gre za storitve, obračunane na podlagi računa z dne 25. 3. 2002. Po ZDDV se šteje, da je blago dobavljeno in storitve opravljene, ko je izdan račun. Zato je treba vse stroške, obračunane v letu 2002, priznati, če pa ne, je treba polovico stroškov, ki se nanašajo na november in december 2001, vključiti v revidirane bilance za leto 2001. Isto velja za stroške najemnine. - Glede zamudnih obresti pa tožeča stranka navaja, da so ji bile vrnjene brez zamudnih obresti. Po 95. členu ZDavP pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka zamudne obresti. To po prepričanju tožnika nedvomno velja tudi za neupravičeno odmerjene zamudne obresti, ki s plačilom postanejo plačani davek. Sicer pa je bila z odločbo druge stopnje z dne 17. 10. 2005 odpravljena cela prvostopna odločba, kar pomeni, da je treba do ponovne odmere vrniti vsa plačila, vključno z zamudnimi obrestmi od plačila do vračila.