Francoska antropologinja Françoise Héritier, nekdanja študentka Clauda Lévi-Straussa in od leta 1982 njegova naslednica na College de France, se takole spominja njegovih predavanj sredi 50. let prejšnjega stoletja: »Tedaj sem bila študentka zgodovine in geografije, kolegi s filozofije pa so me nagovarjali, naj grem v Musée de l'Homme poslušat tega človeka, ki govori prav osupljive reči. Predaval je o obrednem lovu na orla pri severnoameriških Indijancih Hidatsa in tedaj je bilo že to nekaj revolucionarnega. Na univerzi so učili o zahodni in evropski zgodovini, ni pa bilo etnologije. Lévi-Strauss nam je odpiral povsem nove perspektive, odkrival nam je kulture, o katerih nismo ničesar vedeli in ki delujejo povsem drugače kot naše. Obenem pa nam je pokazal, da lahko za to njihovo očitno razliko, pod tem radikalnim prelomom z našo realnostjo najdemo vsem skupne kognitivne aparate. V teh drugačnih kulturah od naših je torej v sami njihovi razliki pokazal na univerzalnost. In prav v tem je še danes njegova glavna dediščina: vsi smo različni, res je, vendar se lahko razumemo, ker naše mentalne strukture delujejo na enak način.«O Claudu Lévi-Straussu, stoletnem »očetu« strukturalizma (umrl je prejšnjo soboto, slab mesec pred svojim 101. rojstnim dnevom) in »mislecu stoletja«, ki je dešifriral »solfeggio duha«, se danes govori tako, kot se govori o velikanih: se pravi, da ni prinesel kakšnega dodatnega ali novega odgovora na zastavljena vprašanja, marveč je spremenil sama vprašanja, odkril nov miselni kontinent in izpeljal »kopernikansko revolucijo«, ki je pretresla antropologijo, etnologijo, filozofijo, lingvistiko, zgodovino in psihoanalizo.V središču strukturalističnega valaŠestdeseta leta 20. stoletja so bila čas, ko se je tako rekoč vsako jutro nov kontinent intelektualnega planeta prebudil kot strukturalističen: najprej lingvisti in antropologi, potem sociologi, zgodovinarji, literarni teoretiki, semiologi, filozofi itn. Strukturalistični val je zamajal vse intelektualne trdnjave, tudi marksistično, ki se je sprva žilavo branila, češ da strukturalizem zapostavlja zgodovino in subjekta. Lévi-Strauss je bil v središču tega gibanja, njegove knjige so bile vir inspiracij, toda sam se je otepal vsake očetovske vloge in se omejeval na strukturalistično metodo v antropologiji.Lévi-Straussova revolucija v antropologiji se je opirala na matematične modele Andréja Weila in strukturalno lingvistiko Ferdinanda de Saussura, s katero se je seznanil na predavanjih Romana Jakobsona v ZDA. »Danes, po toliko letih,« je zapisal v Naukih jezikoslovja, »še zmeraj veliko dolgujem temam teh predavanj, ki so pustile v meni najgloblje vtise. Najsi se, denimo, pojma fonem in prepoved incesta še tako malo ujemata, pa se je moje pojmovanje, ki sem si ga ustvaril o drugem, navdihovalo pri vlogi, ki so jo jezikoslovci pripisovali prvemu. Enako kakor fonem, to sredstvo brez lastnega pomena, ki oblikuje pomene, se mi je tudi prepoved incesta nujno razkrila kot povezava med dvema področjema… In kakor je fonem kot oblika dan v vseh jezikih kot univerzalno sredstvo, s katerim se vzpostavlja lingvistična komunikacija, je prepoved incesta v svojem negativnem izrazu navzoča povsod; tudi ta prepoved je prazna, a nujno potrebna oblika za to, da postane mogoča in hkrati nujna povezava bioloških skupin v mrežo menjav, ki med njimi vzpostavi komunikacijo« (v knjigi Oddaljeni pogled, Studia humanitatis, Ljubljana 1985). V Elementarnih strukturah sorodstva (1949), svojem prvem velikem delu, je Lévi-Strauss na prepovedi incesta utemeljil prehod od Narave h Kulturi. Prepoved incesta, se pravi prepoved, da bi sestre in bratje med seboj sklepali poročne zveze, je družbeno pravilo, postavljeno tja, kjer ga Narava ni predvidela: tendenca k poligamiji je naravna in univerzalna, s prepovedjo incesta in eksogamijo, ki je njen razširjen socialni izraz, pa je vpeljano pravilo recipročnosti oziroma menjave. Ker prepoved incesta enako velja za vse brate in sestre v krvnih sorodniških skupinah, se s tem, ko se brat odreče sestri, neka druga ženska sprosti za možnost, da moški z njo sklene poročno zvezo, saj je tudi ona kot sestra prepovedana svojemu bratu. Ali kot to pove Lévi-Strauss: ko si prepovem uporabo neke ženske, ki postane tako razpoložljiva za drugega, je nekje nekdo, ki se je odpovedal neki ženski, ki je postala razpoložljiva za mene. Vsebina prepovedi incesta torej ni izčrpana z dejstvom prepovedi, marveč prav kot prepoved sklepanja aliansnih razmerij med posamezniki in posameznicami, ki so že v nekem sorodstvenem razmerju, namreč razmerju sokrvnosti, omogoča izmenjavo žensk med različnimi skupnostmi in s tem spletanje razvejanih družbenih vezi. Prepoved incesta torej omogoči integracijo na družbeni oziroma simbolni način in pomeni prvo od treh menjav, ki so po Lévi-Straussu znamenje kulture – menjava žensk, dobrin in znakov (jezik). Tri ljubezni: geologija, psihoanaliza in marksizemV Bruslju rojeni Claude Lévi-Strauss je na pariški Sorboni diplomiral iz filozofije in leta 1935 kot član francoske kulturne misije odpotoval v Brazilijo, kjer je predaval na univerzi v Sao Paolu in s svojo prvo ženo Dino Dreyfus, etnologinjo, preučeval indijanska plemena Bororo in Nambikwara. Leta 1939 se je vrnil v Francijo in se vojskoval na Maginotovi črti, po francoski kapitulaciji in sprejetju vichyjevskih protijudovskih zakonov pa je emigriral v ZDA, kjer je obiskoval predavanja Romana Jakobsona. Leta 1948 se je vrnil v Francijo in doktoriral z Elementarnimi strukturami sorodstva (pomen tega dela je med prvimi prepoznala Simone de Beauvoir, ki je opozorila zlasti na Lévi-Straussove ugotovitve o položaju žensk v nezahodnih kulturah). To delo je odkrilo strukturalistično metodo v družboslovju, naslednje, Rasa in zgodovina (1952), pa je udarilo kot kritika zahodnega etnocentrizma in predstavilo zasnutek nove etike tolerance. Z Žalostnimi tropi (1955) je Lévi-Strauss postal znan tudi širši javnosti: to je z literarnim darom napisana potopisna pripoved o ekspediciji v porečje Amazonke, ki poleg elementov intelektualne avtobiografije in filozofskih razmišljanj o odnosu med kulturami prinaša predvsem vrsto sijajnih analiz življenja indijanskih plemen. V Žalostnih tropih Lévi-Strauss tudi pravi, da so njegove tri ljubezni geologija, psihoanaliza in marksizem: »Vse tri vede dokazujejo, da je razumevanje v tem, da eno vrsto stvarnosti reduciramo na drugo; da prava stvarnost nikoli ni tista najbolj očitna; in da se narava resničnega prikazuje že v skrbnosti, s katero se skriva.« Strukturalna antropologija (1958) je zbornik danes že klasičnih spisov o tem, kaj vse antropologija dolguje Rousseauju in Durkheimu, o sorodstvenem atomu, o mitih in ritualih (z izvrstnimi analizami institucije mana in delovanja šamanizma kot primera »simbolne učinkovitosti«) ter o strukturalistični metodi, ki je izšla iz slavne Saussurjeve teze, da so v jeziku samo razlike in da je označevalec le vsota razlik, ki ga ločujejo od drugih označevalcev (kot je Jakobson pokazal s pojmom fonema). Za mnoge je Lévi-Straussovo najpomembnejše delo Divja misel (1962), ki skozi vrsto konkretnih analiz pokaže, kako divja ali mitična misel nikakor ni zavezana grobi empiriji, neposredni realnosti, nujnosti preživetja ipd., marveč je nemara še bolj kot »civilizirana misel« stvaritev avtonomnega univerzuma pomenskih struktur. V Divji misli je Lévi-Strauss postavil teorijo o univerzalnosti človeškega duha, ki jo je podrobneje razvil na več kot 2000 straneh štirih knjig Mitologik, kjer je s primerjalno analizo mitov odkril, da mit obstaja samo v svojih različicah in da je mitična pripoved brkljarija (bricolage), s katero »divji mislec« rešuje najtežje probleme človeštva. rancoska antropologinja Françoise Héritier, nekdanja študentka Clauda Lévi-Straussa in od leta 1982 njegova naslednica na College de France, se takole spominja njegovih predavanj sredi 50. let prejšnjega stoletja: »Tedaj sem bila študentka zgodovine in geografije, kolegi s filozofije pa so me nagovarjali, naj grem v Musée de l'Homme poslušat tega človeka, ki govori prav osupljive reči. Predaval je o obrednem lovu na orla pri severnoameriških Indijancih Hidatsa in tedaj je bilo že to nekaj revolucionarnega. Na univerzi so učili o zahodni in evropski zgodovini, ni pa bilo etnologije. Lévi-Strauss nam je odpiral povsem nove perspektive, odkrival nam je kulture, o katerih nismo ničesar vedeli in ki delujejo povsem drugače kot naše. Obenem pa nam je pokazal, da lahko za to njihovo očitno razliko, pod tem radikalnim prelomom z našo realnostjo najdemo vsem skupne kognitivne aparate. V teh drugačnih kulturah od naših je torej v sami njihovi razliki pokazal na univerzalnost. In prav v tem je še danes njegova glavna dediščina: vsi smo različni, res je, vendar se lahko razumemo, ker naše mentalne strukture delujejo na enak način.«