»Aplikativni« del Starčeve razprave pomeni nato analiza treh osrednjih diskurzov znotraj polja (modernega) športa, ki so se izoblikovali približno v devetnajstem stoletju (na Slovenskem vsi trije prek sokolskega gibanja): diskurzov vrhunskega, rekreativnega in šolskega športa. Vrhunski šport je bil že na svojih začetkih opora nacionalističnim težnjam in je svoj nacionalistični diskurz ohranil vse do danes (npr. nejevolja Slovencev, ker sta v slovenskem »nacionalnem športu« Janica in Ivica Kostelić uspešnejša od Slovencev; ali: himna, predvajana ob zmagi, med športniki in gledalci »pogosto sproža reakcije ponosa in identifikacije z njihovo zamišljeno skupnostjo«, namreč narodom). »Športniki ... funkcionirajo kot možna mesta v diskurzih, na katerih se lahko identificirajo vsi ostali pripadniki zamišljene nacionalne skupnosti. Institucija športa dosežke vrhunskih športnikov predstavlja kot enkratne dogodke, ki tako postanejo zgodovina in del nacije ... Športni uspehi so vzpostavljeni kot zgodovinski pomniki nacionalnega uspeha, neuspehi pa so obsojeni na pozabo in nimajo svojega mesta v kolektivnem nacionalnem spominu.« Sodobnejša oblika družbenega delovanja športa pa je športni spektakel z medijskimi reprezentacijami teles športnikov. Telo ima tu dvojno vlogo: kot telo akcije je namenjeno doseganju »čim večjega fizikalnega učinka«, kot telo pogleda pa občudovanju občinstva. Tako kot v svoji celotni raziskavi Starc tudi ob primeru vrhunskega športa opozori na »še vedno neosvojeno trdnjavo moškega hegemonega diskurza«: šport je še vedno (seveda po krivici) - tako kot je bil nekdaj - razumljen predvsem kot zadeva moških in možatosti, ta ideološka drža pa je moškim očitno celo vedno bolj potrebna zaradi ohranjanja spolne identitete: »Industrijsko delo zahteva vse manj fizičnega angažiranja moških in telesna moč je v večini sodobnih poklicev povsem odvečna. Medijske reprezentacije športnih dogodkov tako predstavljajo edini preostali ʼavtentičniʼ vir moškega ideala, ki še vedno omogoča reprodukcijo homogenega diskurza moškosti in moškim omogoča identifikacijo s svojim ʼbistvomʼ - z močnim, sposobnim, dominantnim telesom.«