Pred nekaj tedni se je v Sloveniji ob desetletnici osamosvojitve zvrstilo kar nekaj svečanih proslav velikega praznika. Medtem ko se je ponekod pokazala že kar tradicionalna politična polarizacija države, so predvsem veteranska srečanja potekala v znaku tovariškega obujanja bolj ali manj bolečih in deloma že zaprašenih spominov. Druženja deset let starejše generacije, ki je v letih 1990 in 1991 uspešno opravila tisto, kar so od nje pričakovali vsi državljani, so pokazala, da imajo takratni borci ob malo bolj obloženih trebuščkih in osivelih laseh še vedno zadosti energije in volje tudi za ponovitev takšnega podviga, če bi bilo treba. Razgovori, ki so se nenehno vračali na tiste burne dneve, so kar kipeli od veselih, pa tudi žalostnih zgodbic, ki pa so jih bili deležni samo tisti, ki so v njih neposredno sodelovali. V posvečeni krog borcev iz prve linije in drugih udeležencev vojne ni mogel prodreti nihče. Razloge za takšno ravnanje je najbolje pojasnil eden od veteranov, ki je pribil, da po vojni za Slovenijo ne bo pljuval nihče. Stališče, vredno vsega spoštovanja, sploh še če upoštevamo dejstvo, da se po vojnih metežih, ki so kaotični že sami po sebi, vedno najde kdo, ki želi javnosti prodati predvsem svoje videnje teh dogodkov - včasih zgolj iz komercialnih, drugič pa iz daleč bolj nizkotnih nagibov, kot so opravičevanje lastne strahopetnosti ali celo izdaje, maščevalnost... Takrat se pokaže slaba plat »načela Milje«, saj deluje v obeh smereh - tako kot ne dopušča blatenja, tudi ne omogoča iskanja objektivne resnice. Nekateri to s pridom izkoriščajo. Seveda ne morejo prevarati svojih neposrednih sodelavcev in soborcev, toda to za njih niti ni pomembno.