V Sloveniji so zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami sprejeli šele lani. Ta omogoča integracijo slepih in slabovidnih otrok v šole in vrtce, vendar pa so v praksi še hude ovire. »Tudi zato, ker v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije integraciji niso najbolj naklonjeni. Še najmanj pa v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer so prepričani, da bi morali vsi tovrstni otroci k njim,« pripoveduje Jagarinčeva. »V Celju smo si želeli vsaj enkrat mesečno tiflopedagoga, ki bi z otroki sicer moral delati enkrat tedensko. S pomočjo vrtca Zarja in ravnateljice Marije Grešak smo sedaj uspeli to omogočiti predšolskim otrokom vsaj enkrat mesečno. Starši slepih in slabovidnih otrok so pogosto slabo obveščeni o vseh pravicah, ki jih imajo njihovi otroci. Žalostno je, da tisto, kar omogoča zakonodaja, starši in njihovi otroci dobijo le, če si to izborijo. Na primer, na vsakih 10 let pripada otroku radijski sprejemnik. Denarni dodatek dobijo starši, če vedo, da jim pripada in ga zahtevajo. Ko to storijo, pa ga ne prejmejo za nazaj. Otrokom pripadajo brezplačno tudi razni terapevtski pripomočki, pa Braillov stroj, a šele ko se naučijo Braillove pisave. Znanje te pa je pogoj, da otroka sprejmejo v običajno osnovno šolo. Zato smo mi Braillov stroj kupili sami. Pa to še ni zagotovilo za integracijo v osnovno šolo. Pred vstopom bo moral namreč pred posebno komisijo za usmerjanje v Maribor. Sestavljajo jo različni strokovnjaki. Od nje je odvisno, ali bo izdala mnenje, da je otrok sposoben za vpis v redno osnovno šolo ali ne. Če je mnenje negativno, mora v zavod v Ljubljano,« pravi Marija Jagarinec.