S tega zornega kota je vsekakor svojevrsten paradoks, da je industrija zabave, kamor nedvomno sodijo nogomet in športni mediji, dobesedno v mitske višine povzdignila reprezentanco, ki za temelj svojega uspeha razglaša vrednote, ki so drugačne od prej opisanih. Še več: to dejstvo postane naravnost subverzivno, če upoštevamo, da te vrednote utelešajo člani nogometne reprezentance, od katerih jih je več kot polovica potomcev priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije. Ne gre namreč pozabiti, da smo v času osamosvajanja Slovenci sami sebe radi razumeli kot disciplinirane garače, ki tudi zaradi teh lastnosti ne morejo živeti v simbiozi z neprimerno bolj razpuščenimi južnjaki. Uspeh nogometne reprezentance zato ni le dokaz, da se znajo ljudje, ki po svojem etničnem poreklu niso Slovenci, boriti za barve svoje slovenske domovine na način, ki ga imamo vsi drugi lahko le za zgled: je tudi opozorilo, da to počnejo s pomočjo vrednot, ki se jim je del Slovencev in Slovenk odpovedal. Kar seveda pomeni, da je slovenska družba dovolj odprta, da omogoča integracijo ljudi, ki po svojem etničnem poreklu niso Slovenci in da hkrati v njej obstajajo univerzalne vrednote, ki tudi Neslovencem omogočajo, da recimo temu tako postanejo večji Slovenci od Slovencev. Ali, če mi je dovoljeno malce patosa, skozi uspehe svoje nogometne reprezentance se je Slovenija vzpostavila kot kozmopolitska in odprta država, ne pa kot na krvi utemeljena in zatohla nacionalna skupnost in to mi je všeč še bolj kot to, da bom imel na svetovnem nogometnem prvenstvu za koga navijati.