Čeprav je Kitajska ratificirala obe konvenciji o zaščiti žensk in otrok, jih v Tibetu ne spoštuje. Človekoljubne organizacije v poročilu iz leta 1998 ugotavljajo 432 primerov prisilne sterilizacije ali kontracepcije. Obstajajo celo primeri žensk, ki so zaradi posledic posega umrle. Nestrinjanje s sterilizacijo ali celo nasprotovanje temu posegu sta na Kitajskem strogo prepovedani, v zaporih rutinsko mučijo na tisoče oporečnikov. Mednarodna človekoljubna organizacija Amnesty International, ki si sicer prizadeva, da bi svet izvedel čim več o enem najbolj krutih genocidov na planetu, nima stališča do uradne politike nadzorovanja rojstev na Kitajskem, zaskrbljena pa je zaradi kršitev človekovih pravic, ki so posledica prisilnega izvajanja te politike. Kljub številnim opozorilom se kitajske oblasti na apele te organizacije niso nikoli odzvale pa tudi konkretnih primerov, ki jih je AI zabeležila v svojih poročilih, niso nikoli pojasnile. Trdijo le, da pri izvajanju politike nadzora rojstev 'prisila ni dovoljena'. AI razpolaga tudi z informacijami, da oblasti v Avtonomni regiji Ujgur ženske silijo k podpisu pogodb o omejevanju rojstev, ki določajo, da je kontracepcija obvezna in da je splav edini dovoljeni ukrep zoper nedovoljeno nosečnost. V mestu Kasgar pogodbe o omejevanju rojstev določajo nagrado, ki jo dobijo pari, če ženska ne zanosi, in kazen za tiste, ki zanosijo v nasprotju s tem načrtom. Ne glede na to, ali so uporabljale kontracepcijo ali ne. Najpogostejše kazni so visoke globe 'dokler otrok ni splavljen'.