Tako kot vedno, je bilo torej tudi to jutro. Iz okna mu je pogled zdrsnil na uro, ta je ravnokar odbila sedem. Počasi se je vstal, se s težkimi koraki odpravil do kuhinje kjer si je skuhal jutranjo kavo. Nekoč je to vsako jutro storila ona. Z lahkotnimi koraki je po konicah prstov bosa stekla do kuhinje, zavita le v bledo rumeno jutranjo haljo, ki ji je komaj segala do sredine stegen. Še leže v postelji jo je čakal, ter poslušal njeno tiho mrmranje kakšne znane popevke iz kuhinje ter vdihaval znan vonj po kavi. Vedel je, da se bo kmalu vrnila s skodelicama na zlatem pladnju, ga položila na omarico ob postelji, ter se mu z vso silo vrgla v objem. To jutro, si je kavo skuhal sam. Zdelo se mu je, da še zdaleč ni tako okusna, kot tista njena, ki ji je dodala ravno pravo mero cimeta. Skoraj mukoma je izpil kavo. Že se je grenkih misli odpravil pod tuš. Tudi tu se mu je včasih pridružila, mu poljubljala hrbet po katerem je tekla mlačna voda iz tuša, ter mu strastno pustila, da si jo je vzel kakor je želel. Ob tako prijetnih jutrih se mu je zdelo vse lažje. Zdaj pa se mu je vse zdelo še težje. Malomarno se je spravil izpod tuša ter se oblekel v standardno opravo – moške črne hlače, belo srajco ter suknjič, ogrnil pa se je še s plaščem ter zavil v šal. S poslovnim kovčkom v roki je smuknil iz stanovanja ter se zazrl v nebo. »Sneg bo.« je pomislil. Ni maral zime. Pozimi se mu je zdela Izabela najbolj oddaljena. Ni bilo sonca, ki bi mu sijalo na obraz ter mu dalo vsaj lažni občutek, da ji je bližje.