Družno z ženo Marino sta se najprej lotila reje ovac za prirejo mleka, ki sta ga predelovala v sir, tega pa v celoti oddajala Celjskim mlekarnam vse do plačilnega nereda pred desetimi leti. Po dvanajstih letih so šle te ovce od hiše in zamenjale so jih ovce mesne pasme in kaj kmalu sta Turinekova prišla do spoznanja, da lahko tudi zrnje pokrmita ovcam. Takrat sta se prvič odločila za piro, rž, ječmen, oves, ajdo in še nekatere druge vrste pšenice avtohtonih sort. Približno po štirih letih dela in izkušenj sta Turinekova pridelala kar nekaj zrnja in ga predelala do končnega izdelka; za kalčke, polnovredno moko, polnovredne zdrobe, ječmenovo, ajdovo in proseno kašo pa tudi testenine iz domačih surovin. Med oljnicami ni manjkalo ozimne repice in oljnih buč, ki spadajo že v tradicionalno pridelovanje, po zdravilnem totrovem olju pa ljudje tudi že povprašujejo.