Po imenu tang kvej se prvič omenja davnega leta 3500 pr. n. š. v spisu kitajskega cesarja Šing Nonga. Na svojih bogatih samostanskih vrtovih so jo radi vzgajali srednjeveški menihi. Veljala je zlasti kot eno boljših zdravil zoper kugo. Renesančni zdravniki so v njej zaznali božanske oči in ji nadeli ime korenina Svetega Duha. Zdravila je celo pasje ugrize. Kdo bi si mislil, da je ta, kar do dva metra visoka in vsestranska trajnica, nekdaj tako slovela. Danes jo namreč le redko zasledimo na vrtovih, v naravi pa tu in tam naletimo na navadni gozdni koren Angelica sylvestris). Če bi se ljudje zavedali, da so uporabni vsi njeni deli – listi, poganjki, peclji, semena in korenika – bi jo gotovo pogosteje gojili. Najbolj aromatična in tudi zdravilna naj bi bila korenina, ki jo izkopavamo jeseni in pomladi. Liste nabiramo avgusta in septembra, seme pa, ko postane svetlorjavkasto. V ljudski medicini velja angelika za učinkovito zdravilo za želodec, ki preprečuje napenjanje in težave z vetrovi, lajša krče v prebavilih, pospešuje izločanje prebavnih sokov in zbuja tek. Obnese se tudi proti revmi, migreni, utrujenosti, slabokrvnosti, pri menstruacijskih težavah, prehladih, bronhitisu, astmi, kašlju ter boleznih jeter in žolča. Dr. Katja Galle Toplak v Zdravilnih rastlinah na Slovenskem zapiše, da jo uporabljamo kot diuretik in da deluje poživljajoče in krepilno pri obolenjih želodca in črevesja, izboljšuje prebavo in sprošča krče. Zunanje se obnesejo pripravki s hlapnim oljem za masaže pri revmi. Novejše raziskave potrjujejo njeno uporabnost pri težavah s prebavili, kot so pomanjkanje teka ali občutek napetosti. Za učinkovitost pri lajšanju kašlja in obolenjih dihal pa še ni znanstvenih dokazov.