Čudež, ja, to je pa čudež, slišiš, ni nama treba iskati pojasnil, je rekla kategorično, ta denar bo veliko stvari postavil na svoje mesto. In teta, ki se je v vlažni sivini mraka nenadoma videla bogato, je že vnaprej delila lekcije vsaki od svojih prijateljic. Paraschiva bo recimo izvedela, bolje pri devetdesetih kot pa nikoli, kaj pomeni prava darežljivost, pa ne z gestami, kot je bilo v njeni goreči mladosti, ko je projektirala gradnjo manjšega samostana pri podzemni jami Sveta Veronika in ko je podpirala gorske procesije združenja Jezus, luč sveta, kot tudi ne z dejanji kot danes, ko je na počitnicah gostila znane teologe in seminariste, ki niso bili vsi šepavi, rumeni in grbasti. Dolga leta, pravzaprav kar desetletja, je teta Paulina iz sosedinih ust poslušala na stotine zgodb o dobrodelnosti, pravo teoretiziranje o krščanski darežljivosti, poznala pa je tudi njene ostre odklonitve redkih prošenj, da bi si kaj malega sposodila; odločila se je torej, da bo prijateljici podarila – šerbet, preste, kolački in sirup niso bili bog ve kaj – drag križec, izjemno drag, iz najčistejšega zlata, izdelan po arabsko in, če bi bilo mogoče, obvezno s črnim kamnom, ker je bila jezna. Nadalje (tako, dragi moj, da bo Paraschivi postalo jasno, da zlahka osrečiš bližnjega) je razmišljala, da bo uredila, da bodo v štirih krčmah v njeni četrti ves večer pili na njen račun. V primeru Mioare, farmacevtke, je dvoboj simbolov potekal na bregu ženske spogledljivosti, saj moja predobra stanodajalka iz kdo ve kakšnih razlogov ni imela namena tekmovati z njo ne v pletenju in ne v gorečnosti prebiranja Življenj svetnikov. Ne vem, kaj je Paulino bolj motilo, moja nepričakovana želja po prepečencu in skuti ali ugotovitev, da je njena prijateljica veliko mlajša, in mi je, rekoč, da sem zelo trapast, povedala, da hoče biti gospa Fotiade pri triinštiridesetih (samo pomisli, pri teh letih! skoraj še otrok …) za vsako ceno videti kot pri tridesetih. Vsem tem farmacevtkinim kremam, maskam za obraz iz breskev, kumaric, rumenjaka, cvetnega prahu ali česar koli že, ki so bile skrbno pripravljene doma ali v laboratoriju, je teta hotela odgovoriti s storitvami elitne kozmetičarke iz salona, ki lahko dela čudeže; ne prav dolgim nohtom, ki pa so bili vestno zaobljeni in vedno nalakirani, bi se po robu postavila s športnimi ali z elegantnimi rokavicami, odvisno od priložnosti (o laku pri takšnih krompirjastih prstih sploh ni bilo govora), kar se tiče pogumnih kontaktnih leč (zelenih, hm, zelenih, ubožica upa, da si bo z njimi nadela zasanjani videz oči pegatke), bi jih zamenjala s številnimi okvirji za očala, enim srebrnim za vedno urejene, toda nikoli pobarvane lase, črnim za vse bolj pogoste udeležbe na pogrebih (vsaka generacija s svojimi obdobji, razumeš …) in tretjim gorčične barve, kar tako, da bi ga imela. Ne samo nasveti Mioari, ampak tudi potovanje, ki ga je naznanjala kavna usedlina, so Paulino primorali, da se je lotila tudi garderobe, brez pretiravanj, potrebovala je ogrinjalo, flanelaste hlače, lahke poletne čevlje, škornje in puli. Potrebovala je tudi (in glej, dragi moj, zdaj ciljam tudi na Jeni, na njena življenjska potovanja na angleško ambasado) prostorno potovalko, ki bo nekaj posebnega, iz karirastega blaga, morda kovček iz koščkov telečjega usnja. Toda ne s kovčkom, pa tudi če bi bil tak, da mu ne bi bilo para, pač pa z novim odnosom do hišnih ljubljenčkov je hotela Paulina svoja sporočila poslati svoji tretji prijateljici, drugače vdovi lorda Emburyja, osebi, ki je nihče nikoli ni spoznal. Gospa Eugenia, Jeni, je imela doma šest mačk, prehod na to poglavje je jasen, saj je takrat, ko je zapustila svojo staro hišo, preden se je preselila sem, imela, reci in piši, dvainpetdeset mačk (evropskih, ne potepuških, me slišiš …), ki jih je med prevozom dala zapreti v posebej za to priložnost naročeno kletko, ki pa so se med potjo razbežale, ko je eden od prenašalcev pohištva razmaknil rešetke. Do osvoboditve so mijavkale tako grozljivo, da si ne moreš zamisliti, ljudje so kar zijali, potem so kot nore skočile s tovornjaka, ko je ta vozil s polno hitrostjo, in se porazgubile po dvoriščih, strehah, kanalih, največ jih je zbežalo v gozd in kdo ve kam še. Gospodarica je dva ali tri nosače premikastila z dežnikom, tistemu, ki jim je olajšal pobeg, ni nič plačala, vso svojo kramo je zaupala svoji slabotni nečakinji, učenki z aknami, in se mrtvaško bleda in vsa tresoča odpravila iskat mačke po cestah, ki jih je prevozil tovornjak. Skoraj ves teden je od ranega jutra do teme znova prehodila štiri ali pet kilometrov poti (o, Bog, da bi jo videl, s tankim šalom na ramenih, ukrivljena, z majhnimi koraki, s palico, je ves čas kričala: »Pridite punčke, pridite fantki, pridite k mami, otročički!«), ostala je brez glasu, dragi moj, popolnoma hripava je postala. (»Ţiţica! Rozi, Lenuş, Pufa, pridite k mami!«), otroci so jo dražili in se je držali kot klop, vsake toliko ji je zažvižgal kak pijanec, nazaj jih je dobila le enajst in po hladnem oktobrskem dežju je staknila pljučnico. Kar se tete Pauline tiče, je od idej, da držanje mačke v naročju uravnava srčni utrip in da mačja dlaka povzroča nastanek benignih cist, imela raje drugo. Kakor koli že, ko je med rokami vrtela skodelico kave in jo preučevala, se je odločila, da si bo kupila psa, če že ne velikega šnavcerja, pa vsaj kakega pudlja ali jazbečarja.