Avtor navaja: »Tako so v spominu ljudi ostali samo navadni izdajalci in nič več. Ob binkoštih leta 1942 jim je pogorela hiša in ime Lichtenbergov ni obstajalo več… Obeh, to je Marija in Huberta, ni bilo več na spisku, kajti Italijani so poskrbeli za oba, da sta varno odšla iz svoje izdajalske poti pod varstvom nekam v Italijo.« Nepopisani listi so v zgodovinopisju nezaželeni, zato sem v dopolnitev iz več virov zbral neki približen oris usode te nesrečne družine, ki ga tokrat objavljam. Verjetno najstarejši vir o usodi družine Lichtenberg je Operacijski dnevnik štaba 1. bataljona Ljubo Šercer, 4. četa: »23. 5. 42. Likvidacija grofa Lichtenberga, njegove žene in dveh hčera.« Karel Grabeljšek v knjigi Vrhnika in okolica v boju za svobodo, l. 1968, na str. 35 na kratko zapiše: »Pozneje so tudi tiste, ki so bili oproščeni, odpeljali v konfinacijo v Italijo. Lichtenbergova sinova sta prav tako šla tja in se nista nikoli vrnila, boječ se zaslužene kazni. Niso pa se izognili kazni drugi Lichtenbergovi.« Leta 1983 v knjigi Krajevna skupnost Podpeč - Preserje v NOB Stanko Petelin - Vojko na str. 78 zaključuje: »Toda 22. maja 1942 ponoči je Lichtenbergove doletela zaslužena kazen. Tisto noč so bili s smrtjo kaznovani člani te družine, razen obeh sinov, ki ju ni bilo doma.« Toliko torej v zgodovinskih virih medvojnega in povojnega časa. Treba je bilo počakati na svobodo l. 1991, da smo dobili podrobnejši opis usode družine Lichtenberg. Prvega je l. 1995 v knjigi Most, str. 191–198, z naslovom Izdajalska družina Lichtenberg pripravila Vera Hutar. Drugega pa l. 1996 Ivo Žajdela v knjigi Zasuta usta: začetek komunistične revolucije v Sloveniji leta 1941 in 1942, str. 161–163, pod naslovom Poboj družine Lichtenberg. Hutarjeva navaja, da so po napadu na preserski most s 4. na 5. december »partizani 26. decembra 1941 opomnili družino, naj se odseli in se s tem umakne s področja partizanske kurirske poti, ki je potekala v bližini njihovega doma.« Žajdela o dogodku podrobneje zapiše, da »so na Lichtenbergove streljali že okrog božiča (24. 12.) 1941. Okna in vrata so razbili s sekiro. Streljali so z dum-dumko in pri tem ranili v desno roko in razcefrali stegno desne noge najmlajši hčerki, 9-letni Veri, zaradi česar so ji ostale vidne posledice celo življenje. En mesec se je morala zdraviti v bolnišnici, oba prizadeta organa pa je imela prizadeta že iz zgodnjega otroštva, ko je preživela polimielitis.« K temu Petelin - Vojko dodaja: »Ko jo je Lichtenberg pripeljal v bolnico, mu je slovenski uradnik dejal, da se to zgodi vsem, ki izzivajo in izdajajo partizane. Dekle pa zaničujejo tudi zdravniki, bolničarji in bolniki …« Žajdela nadaljuje: »Oče je partizane takrat pregnal s streli iz lovske puške. Od takrat naprej so Lichtenbergovi hodili spat k okoli 60 metrov oddaljenim sosedom Buhovim (Kaminovim). Partizani so namreč močno poškodovali tudi dom, saj so (bilo je sredi zime) razbili okna in poškodovali vrata.« O selitvi Hutarjeva piše: »V januarju so borci ponovno opozorili Lichtenberga, naj se umakne … Lichtenbergi se kljub opozorilom partizanov niso hoteli odseliti. Podnevi so prebivali v svojem domu, ponoči so spali pri sosedu Buku. Domačija je bila kakih 100 metrov oddaljena od ribiške koče. Oče Lichtenberg si je v veliki sobi pri sosedu sezidal bunker in tam spal, ostali pa so spali kar na slami na tleh …« O usodnem 23. maju 1942 pa Hutarjeva zapiše: »Po dramatični obsodbi in po streljanju šestnajstih nedolžnih žrtev je tajno sodišče OF obsodilo družino Lichtenberg po dokazih o izdajstvu. V noči 23. maja 1942 so člani tajne službe VOS s pomočjo partizanske komande potrkali na vrata in na okna Bukove domačije. Povabili so Karla Lichtenberga, da brez orožja pride ven na razgovor. Ko je v strahu Lichtenberg to odklonil, so partizani izjavili, da bodo streljali in z bombami pognali hišo v zrak. Da se ne bi kaj takega zgodilo, jim je domača hčerka Julijana odprla hišna vrata. Partizani so vstopili. Po glasnem in burnem prerekanju in očitanju, da so izdajalci in krivi tolikih žrtev, so ga povabili, da jim sledi v bližnjo goščavo. Kot nadut nemški plemič se je uprl in trdil, da njegova družina ni nikomur nič prizadejala, da je on za Slovence in da ni nihče od njih kriv, da je italijanski okupator ustrelil toliko ljudi zaradi mostu. Bilo je nesmiselno poslušati take izjave, zato so partizani začeli streljati. Karl Lichtenberg je bil težko ranjen v glavo, njegova žena je obležala mrtva, nato pa so streljali še na najstarejšo hčer Petronelo in na mlajšo Ido. Mati in hči Ida sta bili takoj mrtvi. Prizanesli so šestnajstletni Vandi, ki se je skrila v posteljo gospodinje Ivane Buk, za štirinajstletno Jožico pa je Bukova izjavila, da je njena. Po nalogu partizanskega komandanta so prizanesli tudi trinajstletni Nadi in dvanajstletni Veri. Likvidacijo Lichtenbergov je po dokazih o izdajstvu opravila partizanska enota tajne varnostne službe. V Bukovi hiši so ležali na tleh štirje člani družine. Izgledalo je, da so mrtvi. Družina Buk