Poučno. Če ne bi bilo Klinike strasti, najbrž nikoli ne bi slišal za vasico, ki je zaradi nakopičenih soglasnikov v imenu kot nalašč za križanke. Učene bukve, ki jih je Ali privlekel iz svojega neskončnega arhiva, pravijo, da je Spuhlja enoredno naselje nad ježo na dravski terasi ob asfaltirani cesti Ptuj-Varaždin. Leta 1846 so tu našli rimski zlatnik, med vojno pa je okupator ustrelil štiri partizanske kurirje pomožne postaje TV-8 A, ki je skrbela za prevoz čez Dravo. Domačini, ki baje pridelajo ogromno čebule, o čemer naj bi pričalo reklo "lük pa krüh in jüžna je tu", ločijo zgornji in spodnji del vasi. S Krajncem sva zavila v spodnji del in parkirala pred okrepčevalnico Majda. V oštarijah zveš največ, sva se strinjala. No, o zlatniku, kurirjih in čebuli so vedeli bolj malo, vsi pa so že slišali za Cvetko. V prijetnem hladu sta dva lokalca natepavala šnops. Igro, ne pijačo. Tretji, z vijoličasto čepico Milka na glavi, je kibiciral in dobacival oštirki, naj pride bliže, da jo malo pošlata. "Poznamo, kaj ne," se oglasi kvartač s slamnikom. "Seveda je ona, kaj ne. Saj vsi vejo, da je." "Kaj vejo," mu je v letu pariral drugi igralec v modri delavski halji, "vsi samo nekaj blebetajo, vejo pa ne nič. Tista deklina že ni Cvetka." In se mirno posvetita špilu. Mož z Milko na glavi je prisedel, zamomljal, da so ljudje zavistni in žleht, ter naju podučil, da Levstik nikoli ni napisal Potovanja od Litije do Čateža, marveč Potovanje iz Litije do Čateža. Natakarica urno razloži, kako najhitreje najdeva Pečarjeve, in doda, da o filmu res govori cela vas, kajti mnogi so si ga že ogledali, kaj je resnica, pa zagotovo ne ve nihče.