Jutro je prineslo sonce in burjo. Vzpenjamo se na 155 metrov visok hrib nad ACI marino. Navdušujemo se nad zasneženimi vrhovi Velebita, ki jih je prav včeraj pobelil sneg. Prek Pašmana lahko kot na dlani vidimo Zadar. V isti smeri je ob gojišču tun pristala japonska ladja tovarna, ki žive tune iz tamkajšnjih gojišč takoj predeluje v filete, namenjene japonskemu trgu. Že jutri bo sveže ribje meso na japonskih ribjih borzah. Zahodno pod nami je videti zgornji vhod v Kornate, Veliko in Malo Proverso. Tam za Katino pa je na odprtem eden najzanimivejših jadranskih svetilnikov Sestrice. Še vedno ga oskrbuje živa svetilničarska posadka. Na Dugem otoku, osem milj oddaljenem od našega opazovališča, lahko zaradi neverjetne vidljivosti, ki jo dolgujemo burji, razločimo Sali. In ko smo tako preiskali oddaljene točke, se nazadnje posvetimo stvarem v naši neposredni okolici. Tu je neobičajna galerija, ki so jo na vrhu Žuta ustvarili neimenovani avtorji. Gre za svojevrstno forma vivo skulptur izjemno nadarjenih stvariteljev. Naredili so celo kamnito pohištvo zlasti udoben fotelj je na nas napravil prijeten vtis. Po eni izmed burnih noči se je nekaterim zdel nadvse primeren za počitek in zbiranje prepotrebnih moči. Na tem kamnitem prestolu smo nazadnje celo okronali kralja in kraljico naše zimske kornatske ekspedicije. Čeprav vleče burja, je na soncu prijetno toplo. Spodaj se na temno modri podlagi pojavita dve jadrnici. Predvidevamo, da gre za nočne sosede, ki nas že zapuščajo. Škoda, niti spoznali se nismo.