Obrnil se je, stopil čez namišljeno truplo in se pritihotapil k oknu. Nad cestnim ovinkom je lahko videl nejasno strmino stopnic, ki so vodile do nivoja Margeine hiše. Dickieja ni bilo ne na stopnišču ne na tistem delu ceste, ki ga je lahko videl z okna. Mogoče skupaj spita, si je mislil z gnusom in cmokom v grlu. Predstavljal si je, da se je to Dickieju zdelo čudno, nerodno, nepotešeno, Marge pa čudovito. Bilo bi ji všeč, četudi bi jo mučil! Spet je planil do omare in iz zgornje police vzel klobuk, majhen siv tirolski klobuk z zeleno-belim okrasnim perjem na krajcu. Razuzdano si ga je poveznil na glavo. Presenetilo ga je, kako je bil s pokritim gornjim delom glave podoben Dickieju. Od Dickieja se je res ločil samo po temnih laseh. Drugače pa: nos -- vsaj njegov grob obris --, tesna čeljust, obrvi, če jih je pravilno držal_...