Če so domovi bili okrašeni z lipovimi vejicami, čarovnice niso mogle do živine188 Za telovo - praznik sv. rešnjega telesa (četrtek 10. dan po binkoštni nedelji) je bila po celotni župniji Sv. Bolfenka velika procesija. V procesiji so pred duhovnikom hodile v belo oblečene deklice s cekarčki in naokrog trosile cvetje in cvetne liste. Vasi so tekmovale med sabo, katera bo pripravila lepše okrašen prostor za sprejem procesije in obred, ki se je ob tem opravil. Tudi pri moji rojstni hiši so domačini iz Lačavesi postavili zeleno “kapelico” iz bukovih in gabrovih vej, v notranjosti pa neke vrste oltar, na katerem se mi je zdelo posebno lepo in svečano ter skrivnostno mamino vinsko rdeče žametno pregrinjalo za divan. Nad oltarjem so postavili lok iz vej mlade bukve. Na tej procesiji ni manjkal skoraj nihče. Udeležila se je je mladina z učitelji, gasilci v uniformah. Duhovnik je blagoslovil zemljo na vse štiri strani neba. 189 Za vse svéce – vse svetnike smo grobove krasili veliko bolj preprosto. Večina jih ni premogla niti betonskega ali kamnitega okvirja, ampak je bil grob le gomila, navadno z litoželeznim križem. Te gomile so prekopali, populili plevel in travo in jih za praznik okrasili s cvetovi različnih katarink, ki jih je raslo skoraj pri vsaki hiši, prav za ta namen. Z odtrganimi cvetovi so oblikovali na njih križ, okvir ali še kaj, nekateri pa so jih s kratkimi peclji vtikali v zemljo. Kakega drugega okrasja ni bilo, le sveče – čisto navadne in take v majhnih pločevinastih ponvicah, kakršne se dobijo spet danes – so še prižgali. Ponekod, kjer so stali kamniti spomeniki, so že bile tudi vaze za cvetje. Poleg običajne krasitve grobov in prižiganja sveč smo ohranjali tiste čase še en običaj. Atek je vernim dűšam zvečer nastavil na mizo kúpico vina in jo pokril z rezino kruha. Rekel je otrokom, da bomo naslednje jutro videli, če bodo verne dűše prišle v našo kuhinjo. In res, drugo jutro je bil kozarec na pol prazen, na kruhu se je razločno videlo, da je bil pogrizen; torej so se duše le oglasile pri nas in so si postregle … Nekaj časa je šlo, potem pa sem ugotovil, da je ta verna dűša kar naš atek, ki se ponoči spotoma, ko gre na stran, ustavi malo še v kuhinji. Po vseh svécih smo lahko pasli krave po vseh travnikih, meje za pašo niso več veljale. Za pastirje je bil to zlati čas, le hladno je že bilo preveč in dan prekratek. Kurili smo si ognje in si pekli jabolka, nataknjena na šibe, ter se svínkali – se šli staro pastirsko igro.190 Na večer pred ivanjem so kurili kresove. Na ogenj so metali »dremotko« (kresno cvetlico- Kreutzkraut), da so si za vse leto odpravili nadležno dremavico. 191 Sv. Barbara - 4. december Na ta dan so otroci hodili na skrivaj po hišah in se običajno skrili odraslim pod mizo ali posteljo. Ko so odrasli prišli v hišo, so pričeli peti pesmice, za kar so bili nagrajeni z denarci. Za deco je bil prvi pomemben datum v decembru barbárje – barbarino, 4. decembra. Ta dan smo po vasi hodili voščit od hiše do hiše. Še v jutranjem mraku sem poropotal po vratih, pokljukal in začel s pozdravom: »Dóbro űtro,