eri Lainšček ni le pisatelj, ampak tudi pesnik, dramatik, scenarist, soustvarjalec literarnih revij in avtor številnih besedil slovenskih pevcev in pevk. Med njegova pomembnejša dela, za katera je prejel tudi nagrade, spadajo: roman Ki jo je megla prinesla (nagrada iz Prešernovega sklada), roman Raza (Kajuhova nagrada, 1986), roman Namesto koga roža cveti (nagrada kresnik za najboljši slovenski roman, 1992), zbirka pravljic Mislice (nagrada večernice za najboljšo slovensko mladinsko literarno delo, 2001), roman Muriša (nagrada kresnik za najboljši slovenski roman leta, 2007). Njegova dela so doživela največ filmskih uprizoritev med slovenskimi pisatelji. Tako so bili po njegovih delih posneti naslednji filmi: Halgato, Mokuš, Traktor, ljubezen in rock'n'rol ter Petelinji zajtrk. Stik s svojimi bralci skušate vzpostaviti tudi preko interneta, če pri tem izpostavimo e-roman (Junak našega časa) in Facebook. Zakaj se odločate za to? Ne gre samo za stik z bralci. E-roman »Junak našega časa« je bila umetniška akcija, ki je raziskovala možnosti novega medija in jih obenem tematizirala, Facebook je socialna mreža, ki me ne zanima samo kot pisatelja. Živim tu in zdaj, sem nekdo, ki uživa v duhu časa, rad imam napredek, hitro vzljubim vse, kar je novo. Del mojega opusa je že na razpolago v obliki e-knjige. Verjamete, da bo klasično knjigo zamenjala knjiga v elektronski obliki? Klasična knjiga in elektronska knjiga sta vsekakor samo nosilca sporočila. Zdaj, ko elektronska knjiga deloma nadomešča klasično knjigo, se vsebina ni bistveno spremenila, drugačen je le dostop do nje. Elektronska knjiga bo v prvi fazi verjetno bolj murja še bil Feri Lainšček? Moje ustvarjanje kot celota je s Prekmurjem veliko manj povezano, kot se to na prvi pogled morda zdi. Moje tematiziranje ravnice in t. i. ravninskih sentimentov se v resnici ne oplaja samo v Prekmurju, temveč v Panoniji, ki je neprimerno večja, širša ali pač mogočnejša. Toda, opazovalci pri tem niso natančni, ali pa morda dovolj poglobljeni. Mnogokrat, ko kdo zapiše, da se v nekaterih segmentih navezujem na Miška Kranjca, verjetno spregleda, ali pa niti ne ve, da sem veliko večji 'fan' pokojnega vojvodinskega književnika Mike Antića. Kako osebno čutite melanholijo prekmurskega prostora? Saj pravim, vidim jo v okviru neke večje celote, skušam pa prepoznavati tudi kako njeno specifičnost. Prekmurci smo, vsaj v pretežnem delu, seveda »ljudje z ravnice«, toda to geografsko in, če se malce hecam, tudi meteorološko komponento seveda dopolnjujejo še drugi dejavniki. Dejstvo je, recimo, da je prekmurska kolektivna duša zaradi tisočletnega bivanja znotraj madžarske države na nek način še zmeraj frustrirana in da je naš, pogojno rečeno, nacionalni značaj dokaj nesamozavesten, pa tudi depresiven. V svoje pisanje vključujete tudi prekmursko narečje. Ali to počnete tudi z namenom, da bi ga predstavili preostalemu slovenskemu prostoru? Prekmurščina je bila svoj čas književni jezik, zdaj je pač samo eno izmed slovenskih narečij oziroma je jezik, ki umira. Pisati v jeziku, ki ga na svetu govori samo še kakih sto tisoč ljudi, je predvsem romantično in navdihujoče. Res je tudi, da je zame prav V vaših delih se pojavlja tudi reka Mura. Kaj vam slednja osebno pomeni? Reka Mura se v mojih delih vzpostavlja kot metafora, v literarnem smislu mi je, če rečem po domače, prišla torej zelo prav. Trilogija romanov Ločil bom peno od valov, Muriša in tretji z delovnim naslovom Orkester za poljube, ki izide leta 2010, bo nosila skupni naslov Mura. S tem bom postavil spomenik reki, ki jo imam rad in se ob njej veliko sprehajam. Bi jo morali za vsako ceno zaščititi pred izgradnjo hidroelektrarn? Njen spodnji tok in zelo ohranjene biotope vsekakor. Verjamem tudi, da nam bo to tudi uspelo, saj vem, da bomo že čez kakih deset, dvajset let električno energijo pretežno proizvajali drugače. Škoda bi torej bilo tako redko ohranjeno naravno danost žrtvovati za eno desetletje oziroma za nek tak začasen pridelek elektrike, ki ga večino potem itak zelo neracionalno potrošimo, oziroma ga spremenimo v nič. Moškega in žensko velikokrat zaznamuje ljubezen, tudi v vaših delih. Kakšno je pravzaprav vaše pojmovanje ljubezni? Menim, da se lahko človek polno realizira le ob drugem, ali če povem pesniško, »tako, da se zagleda v očeh drugega«. Za tak odnos in tako zbližanje je seveda potrebna ljubezen. Zato je prav to tista čustvena in duševna naravnanost, ki jo v svojih delih najpogosteje tematiziram. Posredno se izražate tudi preko filma, saj so bili po vaših delih posneti že štirje celovečerni igrani filmi, televizijska nadaljevanka in televizijski film. Kako ste zadovoljni z njimi in kakšna je pravzaprav razlika med literaturo in filmom? Razlika je ogromna, saj se filmski in literarni jezik zelo razlikujeta. Kar res povezuje film in literaturo, je, v grobem povedano, samo zgodba. No, zgodb v mojih delih zagotovo ne manjka, saj sem po vokaciji pripovedovalec zgodb in pač ni čudno, da se mnogi producenti in režiserji obračajo k meni. Sodbe o filmih, ki so bili posneti po mojih romanih, pa sicer raje obdržim v intimnih krogih,