Na področju nekdanje Jugoslavije so, denimo, med najbolj cenjenimi pirotski kilimi, tkali pa so jih tudi v Sandžaku, Makedoniji in Bosni. Kilimi (tudi ćilimi ali kelimi) so za razliko od vozlanih preprog, ki so nastajale v urbanih okoljih ali dvornih delavnicah (predvsem v slednjih so delali po predlogah in tako po istem vzorcu izdelali poljubno število preprog), nastajali med nomadi in naseljenci, za sprotno domačo rabo. Njihovo tkanje je bilo precej bolj odvisno od improvizacije v okviru tradicionalnih vzorcev, zato je vsak kilim unikatno delo. Tudi posebnosti so topografsko opredeljive, saj so se v nomadskih in ruralnih skupnostih prenašale iz roda v rod. Ali, konkretno, od ženske do ženske, saj gre tudi pri kilimih za povsem žensko področje. Ženske so ohranjale tradicijo, terminologijo in poznavanje izdelkov različnega izvora. Za barvanje volne so – vse dokler ni v Istanbulu leta 1862 pristala prva ladja s tovorom tekstilnih anilinskih barv – uporabljale organska barvila, največkrat rastlinskega izvora. Niti so barvale sproti, zato se v vzorcih pogosto pojavljajo različni odtenki. Tej posebnosti pravijo abraš, barve pa so tkalke včasih sestavljale tudi aditivno, s kombinacijo niti dveh različnih barv. Ko so nove barve postopoma nadomestile naravne, so se te posebnosti izgubile, zato so kilimi iz kasnejših obdobij med zbiralci manj cenjeni. Datiranje kilimov iz izvornih časov sicer ni najlažje – čas njihovega nastanka je mogoče določiti le na polovico ali tretjino stoletja, natančneje pa samo v izjemnih primerih –, posebnost zbirke dr. Ayana in Brigitte Gülgönen pa je ob dejstvu, da so v njej tudi primerki, ki se merijo s tistimi v najpomembnejših muzejih, ta, da svoje kilime samo konservirata in ohranjata v izvornem stanju. Obrabo, ki je posledica uporabe, namreč prav tako jemljeta za vrednoto.