Oskarja Miłosza, rojenega leta 1877 – francoskega pesnika kljub eksotičnemu poreklu, kot Guillaume Apollinaire – so ob njegovem nastopu 1899. leta prištevali v drugi val simbolistov. Toliko bolj se zato čudimo njegovi izbiri – lahko bi rekli, da se je prostovoljno naselil v nekem obdobju evropske zgodovine, na prelomu XVIII. in XIX. stoletja, in ni zaupal ničemur, kar je v evropski civilizaciji nastopilo kasneje. K temu je morda pripomogla njegova kozmopolitska vzgoja, saj je dobro govoril nekaj jezikov in se je v mladosti gibal v obnebju nemškega pesništva, Heineja, predvsem pa Goetheja, nato Höölderlina, ki ga je odkril 1914. leta. Tako ali drugače, času, v katerem mu je bilo usojeno živeti, ni bil naklonjen, svoje stoletje je imenoval stoletje “porogljive grdote” in podobe sodobnosti v njegovih pesmih niso nič bolj vedre kot pri T. S. Eliotu ali Ezri Poundu. Toda po nečem se radikalno razlikuje od teh dveh predstavnikov moderne poezije; namreč po svojem milenarizmu, veri, da se bliža nova doba, kakor koli jo že imenujemo – bodisi Blakov Novi Jeruzalem ali, kot so ji rekli kontinentalni sodobniki angleškega pesnika, Doba duha. Iz filozofskih spisov Oskarja Miłosza izhaja, da naj bi nova doba nastopila po veliki apokaliptični katastrofi, ki jo je umeščal v bližino 1944. leta. Ne bom se poglabljal v to, ali so se njegove napovedi uresničile ali ne. To, čemur je rekel la conflagration universelle, se je morda začelo izpolnjevati z izbruhom atomske bombe, torej z dogodkom, ki si ga v dvajsetih in tridesetih letih ni bilo mogoče predstavljati. Zato pa na veliko prenovo še čakamo. Po njegovem mnenju bi jo lahko izpeljala samo nova znanost, ki bi se osvobodila newtonovske fizike in potegnila dovolj daljnosežne sklepe iz Einsteinovih odkritij. Toda, ponavljam, tukaj se ne ukvarjam z vprašanjem, koliko je imel Oskar Miłosz v svojih napovedih prav in koliko se je motil. Dovolj je, če ugotovim, da je bil po svoji optimistični veri soroden poljskim romantikom pa tudi Williamu Blaku. Verjel je, da ga bodo brali in razumeli daljni rodovi, ki bodo srečnejši od njegovega, ker bodo živeli v dobi na novo vzpostavljene harmonije med človekom in vesoljstvom. Do poezije svojega časa je ohranjal distanco, ker je v njej videl verno sliko položaja popolne izgubljenosti.