Da pa uprizoritev ne zdrkne povsem v neobvezni bulvar, pripomorejo njeni igralci. Od teh je najdoslednejša Polona Juh: svoje tipične like bolj stilizira kakor tipizira in pri tem je natančna, v interpretaciji ohranja distanco, ki je za tako delikatno »hojo po robu« nujna; na iztočnice reagira hitro in plastično, njene figure so prepoznavne, pa kljub temu igralsko izvirne. Sproščen in mladostno angažiran je Uroš Fürst; ni še obremenjen s klišeji, oziroma točneje, ustvarja jih spontano in sproti; pri tem je na trenutke nekoliko ohlapen, vendar ga za zdaj še rešuje nenehna transparenca: vse, kar ima, postavlja na ogled. Vojko Zidar je najučinkovitejši, kadar tipične črte svojih likov in njihove položaje tudi polno podoživlja; kadar jih zgolj reproducira, je splošen in prazen. Še najmanj natančna je v izvedbi Zvezdana Mlakar, ki pa takrat, kadar se »spakuje« sočno in do kraja, morda le ulovi možnost radikalizacije Ivesove predloge, vendar bi jo šele natančneje izrisan okvir uprizoritve lahko umestil tja, kamor s soigralci sodi: na polje formalno poudarjene, nerealistične in problemsko zahtevnejše tematizacije Ivesove dramatike.