V nasprotju z zahodnjaškimi plesi, ki temeljijo na korakih, so pri trebušnem noge bolj za oporo. Niso pomembne kombinacije, s katerim stopalom na kateri udarec stopiš na katero stran, ampak je bistvo v gibanju drugih delov telesa. Zlasti sukanje bokov se bržčas marsikateremu nepoznavalcu zdi nekaj, kar lahko počnejo le tiste, ki jim je to prirojeno. A ga je mogoče osvojiti, zagotavlja Špela Stramšek Shayala. »Učenje trebušnega plesa se začne s premikanjem bokov. Najprej se učiš suvanja, z ene strani na drugo ter gor in dol. Prehoditi moraš toliko korakov, da se suvanje spremeni v tresenje. Sčasoma ti pride v kri. Učim že več kot pet let in doslej so se prav vse tečajnice naučile tresti z boki, čeprav so to dekleta in ženske, ki se nikoli niso ukvarjale ne s kakšnim drugim plesom ne s športom,« pravi učiteljica in koreografinja, ki se je s trebušnim plesom spoznala pred slabim desetletjem. Povsem po naključju se je udeležila seminarja Egipčanke Pleiade Marquarot in povsem jo je prevzelo. »Sodobni egipčanski ples poudarja milino in lepoto ženskega telesa, drža je izzivalna in hkrati ponosna. Improvizacija je njegov sestavni del, pomembno pa je čutenje glasbe,« je strnila Stramškova in dodala, da plesalka ohranja distanco do gledalcev s skrivnostnostjo, hkrati pa z njimi komunicira s svojo plesno energijo. »Trebušni ples je ples čutne ženske, ki prepleta svojo skrivnostnost, igrivost in ženskost prek nežnega valovanja telesa in rok do energičnega tresenja z boki,« je še opisala.