Profesor Luckmann je kljub strogemu videzu znanstvenika dobrodušni šaljivec. Med pogovorom se ob naivnejšem vprašanju nalašč naredi strogega (»Hm, zanimivo, zanimivo ste to rekli …«), potem pa bruhne v doneč krohot. »A da vi slišite Boga zdaj? Jaz ga ne. Ne zdaj ne poprej,« odrine naslednji pomislek. Tudi krize smisla pri sebi doslej še ni prepoznal. Ima naravno danost, da ohranja distanco do življenja in ljudi. »V osnovni šoli se mi je zdelo zamalo, da sošolcem, ki niso bili verni, ni bilo treba hoditi k verouku in so v nedeljo zjutraj lahko spali. Jaz pa sem moral k maši. Njim ni bilo treba k spovedi, sam pa sem kar naprej imel neke grehe … Je pač tudi vera, ki predvsem obremenjuje,« se pomenljivo nasmehne. »Zato sem takrat po otroško goreče molil, da bi vero izgubil.«