Lahko si sicer predstavljamo, da se počuti opozicija po volitvah 2000, ko so izgubili skoraj ves vpliv in moč, skrajno deprimirana, ker nima pravih vzvodov za uspešno opozicijsko dejavnost. Vendar pa je katastrofična taktika, ki jo je izbrala, napačna. Zakaj? Ker oprijemljivih kratkoročnih učinkov ni, dolgoročno pa so učinki negativni za vsakogar, ki bi oziroma bo v prihodnosti prevzemal oblast. Na konkretni ravni to pomeni, da sedanja ofenziva vsesplošnega črnega slikanja delovanja države in sistema do neke mere sicer slabi liberalne demokrate in vladajočo koalicijo, ne krepi pa same opozicije. In končni rezultat? Vse več ljudi je razočaranih in nezadovoljnih. Če ne vidijo resne alternative, se ne obrnejo k drugi politični opciji in k drugemu programu, ampak proč od politike. Izgubijo interes in zaupanje. In to ne samo v politiko in politike, ampak tudi v institucije sistema. Kaj poreče slehernik, ko ga vprašate o politiki in politikih? »Vsi so isti, me ne zanima, jim ne zaupam.« Vendar pa se to nezaupanje ne ustavi pri zadnjem politiku, ampak se generalizira na vse vzvode oblasti in institucije sistema. Če so vsi isti, če je vse izprijeno, skorumpirano in spolitizirano, kot se mu prodaja, potem slehernik nima nobenega dobrega razloga, da bi zaupal čemurkoli. Denimo, tudi pravosodju ne. Slovenija na nivoju zaupanja že nekaj časa spada med tipične države t. i. posttranzicijskega paradoksa. Medtem ko v parlamentarnih demokracijah z dolgim stažem ljudje zaupajo pravnemu sistemu in sodiščem ter gojijo skepso do medijev, je namreč v posttranzicijskih državah drugače: ljudje zaupajo medijem in gojijo skepso do pravnega sistema in sodišč. Mediji torej nadomeščajo vlogo, ki jo v utrjenih demokracijah odigrata pravni sistem in sodišča. In ta vloga je prezahtevna za tako nestanovitne in neobjektivne igralce, kot so mediji. Zgled je opisana prezentacija parlamentarnega prepira. A problem ni samo v nezaupanju v pravni sistem, ampak v vitalne funkcije sistema in družbe, ki jih poosebljata zdravstvo in šolstvo. Zlasti zdravstvo je dolga leta uspevalo ohranjati distanco do dnevne politike in njenih interesov. V zadnjem času pa je tudi zdravstvo do vratu v politiki, ker se prepletajo škandali (Klinični center) in reforma zdravstvenega sistema. Ne glede na to, koliko so posamezni segmenti reformnega načrta domišljeni in operativni, je reforma v osnovi dobra, saj predvideva in se loteva stvari, ki so v sladu z željami in pričakovanji večjega dela zavarovancev. Reforma pa je nesporno potrebna. O tem ne dvomi nihče. Smiselna in legitimna taktika opozicije bi zatorej bila, da reformo v osnovi podpre in s tem depolitizira ter demonopolizira, ne pa politizacija, ki ob vseh aferah še dodatno krni zaupanje v zdravstvo.