Ločitev oblasti ne pomeni, da je vse, kar prihaja z ene strani, le »umazana politika«, tisto, kar prihaja z druge strani, pa čista in krepostna stroka. Za posameznimi predlogi politikov se ne skrivajo nujno samo nekakšna »ozadja« in nečedni nameni. Po drugi strani pa tudi sodna hierarhija deluje po načelih pridobivanja, ohranjanja in povečevanja vpliva posameznikov in njihovih interesnih skupin. Zapiranje sodstva je zato škodljivo, še posebej če temelji zgolj na ohranjanju privilegijev. Toliko slabše je, če naj vztrajno poudarjanje posebnega položaja rabi le tistemu, kar se je po naravni zakonitosti razvilo iz ideje o neodvisnem sodstvu. To pa je organizacijska struktura oblasti znotraj sodstva samega, v funkciji vladanja tudi sama prežeta s pričakovanji in obljubami, položaji in karierami njenih vodilnih »igralcev«. Vztrajno »sataniziranje« vseh in vsakogar, ki si drzne dvigniti svoj glas proti resničnim ali domnevnim nepravilnostim v sodni veji (praviloma po klišeju »nov grob poseg v neodvisnost sodne veje oblasti«), namišljene spore spreminja v realne, domnevne sovražnike preoblikuje v dejanske in s tem poganja nezaupanje, kar preprečuje pozitivne razvojne premike.