Slovenci v svoji zgodovini nimamo prav velikega števila državnikov, zato je Kučan gotovo eden tistih, ki se je zapisal vanjo ne le z dolžino svojega političnega voditeljstva in s souresničevanjem pomembnega obdobja slovenskih zgodovinskih premikov, pač pa tudi s svojim načinom političnega obnašanja. Njegovo delo bo mogoče ocenjevati iz različnih zornih kotov povsem nasprotujoče. Za nekatere je nosilec drznega preoblikovanja slovenske družbe, demontaže partijske vladavine, uspešne tranzicije in vstopanja Slovenije v evroatlantske integracije. Za druge je bil zaviralec radikalnih premikov s ciljem ohraniti privilegije nekdanjih partijskih struktur, politik t. i. kontinuitete, ki je svoj obrat od komunizma k zahodnoevropski politični kulturi le vešče igral. Nedvomno pa je, da z njim odhaja največji profesionalec v naši sedanji politiki. In poudariti je treba še eno dejstvo. S Kučanovim odhodom ne bo nastala praznina, kot ostaja za velikimi in »nenadomestljivimi« voditelji. Njegova zasluga je, da se je slovenska politika v tem pogledu otresla totalitarnih vzorcev vladanja. To danes ni videti kot pomemben dosežek. Toda če upoštevamo, da je Kučan neposredni naslednik politike partijskih samodržcev in da je tak model politikov potisnil naše južne sosede v kaos medsebojnih vojn, postane to dejstvo morda najpomembnejši osebni Kučanov prispevek k normalizaciji slovenskega političnega življenja. Ob takem ali drugačnem ocenjevanju bo obveljala sodba, da je Kučan s svojim delom zaznamoval obdobje zadnjih dveh desetletij slovenske zgodovine. To ni malo.