Leta 1215 je moral angleški kralj Ivan Brez dežele po večkratnem merjenju moči z angleškimi baroni in visoko duhovščino podpisati listino Magna charta libertatum (‘veliko listino svoboščin’), morda najznamenitejšo ustavno listino v zgodovini srednjeveške Evrope. Zaradi neuspehov v notranji politiki, ko ga je izobčil papež Inocenc III., in zunanji politiki, ko je v Franciji izgubil večino ozemelj, ki so jih osvojili njegovi predhodniki, ni mogel več omejevati privilegijev in avtonomije različnih družbenih stanov. To ni bil inovativen, še manj pa revolucionaren spis, saj Magna charta pravzaprav ni dovoljevala novih svoboščin, ampak je le priznavala pravice, ki jih Ivan pred tem ni spoštoval. Listina je znova potrjevala načelo habeas corpus, ki je kralju prepovedovalo, da bi kogar koli samovoljno zaprl, in zahtevalo, da vsakemu obtožencu sodi sodišče perov. Angleški Cerkvi je listina priznavala tradicionalne pravice in svoboščine; mesta in vasi so ohranili privilegije in avtonomijo, ki so temeljili na običajnem pravu. Magna charta je kralju prepovedovala uvedbo novih davkov, preden jih ne sprejme kraljevo sodišče (to se je nekaj let pozneje imenovalo parlament). Čeprav torej Magna charta ni prinašala pomembnih novosti, je pomenila ključno stopnjo v življenju Anglije in njenih institucij. Učinkovito je ustavila centralistično politiko angleške krone, v naslednjih stoletjih pa je bila pomembno izhodišče, o katerem sta razpravljala in se pogajala monarhija in parlament. Večina srednjeveških kraljev je bila prisiljena večkrat potrditi ta načela in po dolgem obdobju pojemajoče veljave, času monarhičnega absolutizma, je Magna charta spet postala aktualna v začetku 17. stoletja, ko so jo razlagali v skladu s porajajočim se pojmovanjem svobode in je kot takšna, čeprav z bistvenimi spremembami, ostala veljavna vse do današnjih dni.