Borut Pahor, predsednik parlamenta in ZLSD, je volitve razumel kot majhno intrigo (in ni rečeno, da te intrige ni bilo). Namreč, del stranke, ki ni navdušen nad njegovim prerivanjem v politični center, naj bi se ga skušal znebiti tako, da bi ga poslal v evropski parlament. Zdelo bi se, da je mož nagrajen za imenitno opravljeno delo, v resnici pa bi do leta 2009 ostal daleč stran. S tem ne bi zamudil le letošnjih slovenske parlamentarnih volitev, pač pa bi bile zanj, če bi kot resen politik vztrajal do konca mandata, izgubljene tudi slovenske volitve leta 2008. Če bi šlo vse po voznem redu, bi se na slovensko sceno lahko resno vrnil šele za parlamentarne volitve leta 2012. Mandat v evropskem parlamentu namreč traja pet let. Pahor je bil sprva predviden za nosilca evropske liste ZLSD, s tem pa bi bil njegov odhod v Strasbourg povsem gotov. Torej bi bil povsem gotov tudi njegov odhod iz slovenske politične scene. Če bi se predčasno vrnil, bi to nažrlo njegovo verodostojnost. Z manevrom, ko se je z vrha kandidatne liste umaknil na njeno dno, je Pahor hkrati želel doseči več reči. Prvič, želel je pomagati stranki, a to na tak način, da sam ne bi bil izvoljen. Drugič, želel je ohraniti pozicijo v Sloveniji. S tem, ko je Pahor nastopal na dnu kandidatne liste, je bil njegov učinek manjši kot bi bil, če bi nastopal kot prvi govornik liste. Torej je stranki pomagal manj, kot bi jih lahko, če bi nastopil na vrhu liste. Po drugi strani pa se ni izšlo njegovo taktiziranje, češ da bo z nastopom na listi kolegu Aureliu Juriju zgolj pomagal do izvolitve, sam pa bi ostal doma. Preferenčni glasovi so namreč v Strasbourg odnesli Pahorja, ne Jurija.