Dimitrij postane zunanji minister v Peterletovi vladi. Na steni njegove pisarne visi slika Irwinov. Ker Slovenija kot socialistična republika ni imela samostojne zunanje politike, jo mora postaviti na noge. Ob tem naleti na težave, ker so stoli v diplomaciji že dolgo prešteti in razdeljeni, za nove države pa ni prostora. Na najrazličnejše načine si utira pot in ne zamudi nobene priložnosti za srečanja z visokimi tujimi predstavniki. Dodatne težave mu povzroča federalec Budimir Lončar. Dimitrij kljub vsemu vztraja in ko v Sloveniji izbruhne vojna, ga v mednarodni diplomaciji že poznajo. S slovenskim potnim listom odpotuje na Baltik. Tesno sodeluje s predsednikom predsedstva Kučanom, zato opazovalci pravijo, da je Kučanov zunanji minister. S predsednikom vlade Peterletom se ne razume najbolje, saj je Peterle vsaj enkrat narobe interpretiral italijanskega zunanjega ministra, za nameček pa je v New Yorku za uradnega predstavnika imenoval Petra Milloniga, ki mu Dimitrij očita diplomatsko nepismenost. Tudi kot predsednik SDZ se večkrat sporoče s Peterletom, predsednikom SKD. Dimitrij meni, da mora SDZ ohraniti pozicijo v političnem centru in pritegniti čim več kompetentnih ljudi. Opozarja na nevarnost klerikalizacije, nekateri strankarski kolegi pa hočejo bolj na desno in se bojijo komunizma, ki je po Dimitrijevem mnenju že mrtev. Čaka na kongres stranke, ki se bo zgodil ta vikend. Med tem iz dobro obveščenih virov pricurlja vest, da Peterle nestrpno čaka na kongres, ker bi v primeru Dimitrijevega kongresnega neuspeha za zunanjega ministra imenoval Janeza Drnovška.