zbliževanje oz. ponovno zbliževanje, sprava. Stierlin govori o procesih, ki sodijo na tako imenovano »drugo raven« dela z družino. V delovnem odnosu je pogovor z družino edini prostor, kjer je mogoče oblikovati dogovor o tem, kar je v družini uresničljivo. Drugače povedano: v prvem pogovoru z družino vzpostavimo delovni odnos, sprejmemo dogovor o sodelovanju in začnemo delo na instrumentalni definiciji problema in soustvarjanju rešitev. Svetovalcu, tudi socialnemu delavcu ali delavki, je Stierlin namenil vlogo režiserja in hkrati udeleženega opazovalca dogajanja. Režiser je, ker vodi pogovor skozi faze, vodi ga zares na oseben način; v delovnem odnosu določno in eksplicitno govorimo o osebnem vodenju, ker je odgovoren za to, da »naredi red«, da s strokovnimi koncepti postavi smernice za razlago stvarnosti. »Režiserjevo« konfrontacijo določa stroka, »red« je red strokovnih konceptov za razvidnost. V jeziku socialnega dela je to osebno vodenje k zaželenim razpletom, delo iz perspektive moči in etike udeleženosti, ravnanje po metodičnih načelih, izbira načinov ravnanja – in sodelovanje za več razvidnosti o družini in njeni dinamiki. Svetovalec je hkrati udeleženi opazovalec, ker je del terapevtskega sistema oziroma delovnega odnosa, v katerem ima nalogo empatične integracije – vedno znova se poskuša postaviti v vlogo slehernega člana sistema in jo reflektirati, da bi nastala celota različnosti in stvarnosti. Osrednje vprašanje za integracijo je vprašanje, kako ljudje ravnajo drug z drugim. Formulacije so spet nekoliko drugačne v jeziku socialnega dela: V Lüssijevem jeziku govorimo o vsestranski koristnosti in o instrumentalni definiciji problema, kjer je osnova za integracijo dogovor o deležu posameznika v rešitvi. Socialna delavka, ki je udeležena opazovalka, ima nalogo strukturirati pogovor v smeri želenih razpletov. Če razloči komunikacijski vzorec ali pomembno informacijo, to vnese v dogajanje kot svoje videnje družinske stvarnosti in omogoči še eno konfrontacijo z družino iz novega zornega kota. Svetovalec (socialni delavec) je del terapevtskega sistema, vendar mora v njem razločiti in ohraniti pozicijo strokovnjaka, ostati v interpoziciji, bi rekel Lüssi. Stierlin sodi, da je »Allparteilichkeit« oz. »multidirectional partiality« pomembna sposobnost svetovalca, socialnega delavca, da v družinski drami konfliktov, občutkov krivde in neporavnanih dolgov zmore