Cesar, ves živčen in napet, hlineč notranjo trdnost, s katero je prikrival svojo negotovost, navajen sedeti na belem konju, in preveč strahopeten, da bi ga še pravi čas razjahal; Bethmann Hollweg, ponosen in samozavesten, vendar skrit za masko pohlevnega, marljivega uradnika, brez izkušenj in tudi brez smisla za zunanjo politiko, voljan prenašati svojo krizo, kakor je njegov prednik Bülow dosti bolje prenašal svojo; von Moltke, kultiviran in pesimističen, ki pa se je kot vojak vendarle spoznal predvsem na vojno, katero je simboliziral, na vojno, katere se je intimno sicer bal, a je vendar menil, da bi bilo proti svetovnemu redu, če je dalj časa ne bi bilo; grof Berchtold, visoko izobražen, nadpovprečen aristokrat, še ves živeč v formulah in umetnijah 18.stoletja, a tokrat še posebno odločen ukrepati, saj so mu ves čas očitali plašljivo neodločnost; general Conrad, velik, a preprosto in nagonsko razmišljajoč vojak, ki je po moči svojega značaja daleč presegal vse svoje nemške kolege; car Nikolaj, ubogi zamudnik, prepričan, da je rojen pod nesrečno zvezdo, veliko prešibak za staro, težko rusko krono, ki jo je moral nositi; Sazonov, politik moči, in to v državi, ki je bila polna nevarnosti in sanjarskega zanešenjaštva, ter razbeljen od sovraštva do Avstrijcev; sir Edward Grey, preveč filozofsko nežen za imperialnega zunanjega ministra, nihajoč med globoko miroljubnostjo, interesi velesile in tajnimi dogovori; Winston Churchill, ves velikopotezen, romantičen in bojevit, kakor je znal biti samo on; predsednik Poincaré, trd, ozkosrčen jurist, nacionalist in jakobinec, že od otroštva obseden z željo, da bi svojo rodno Lotaringijo spet pripeljal pod okrilje Francije, človek, ki je že v svojem nastopnem govoru poudaril, da spada k miru tudi vsestranska vojna pripravljenost, tisti Poincaré, o katerem je ruski poslanik v Londonu leta 1913 zapisal: "Če na kratko obnovim razgovor, oziroma besede, ki sva jih izmenjala s Cambonom, in če temu pridam Poicaréjevo držo, mi pride na misel nekaj, kar je že skoraj prepričanje, namreč, da je od vseh sil Francija edina, ki - če že ne rečemo, da si naravnost želi vojne - gotovo ne hrepeni preveč po ohranitvi miru." Ta stavek seveda ne pove vsega. Stavki, ki izražajo mnenja o namerah nekoga, se morajo skladati z dejanji te osebe, če naj povedo resnico. Vsekakor pa lahko pokažejo vzdušje.