Slovenska zunanja politika bi morala zato še enkrat temeljito premisliti, ali bo tudi v bodoče tako brezpogojno naklonjena »integraciji zasedenih hrvaških ozemelj«. Odpoved gostoljubja Unproforju je namreč tudi pravno zelo nerodna zadeva. Mnenja o tem, kdo lahko mirovne sile odpokliče, so različna. Res je namreč, da lahko mirovne sile na določeno območje načeloma pridejo samo s soglasjem države, toda to še ne pomeni, da morajo nujno zapustiti ozemlje države zgolj na njeno zahtevo. Ker modre čelade pridejo na neko ozemlje zaradi zagotovitve miru, morajo po mednarodnem pravu tudi Varnostni svet OZN in drugi organi imeti možnost, da ponudijo drugačno rešitev. Poleg tega modre čelade na Hrvaško sploh niso prišle na povabilo hrvaške vlade, pač pa šele po pozivu okrnjenega predsedstva SFRJ in s soglasjem sprtih strani. Trditve hrvaškega vodstva, da mirovne sile niso pomagale beguncem, da bi se vrnili na domove, so sicer točne, vendar so pri tej razpravi brez pomena. Vsak, ki je prebral Vanceov načrt, je namreč opazil, da je odredba o vrnitvi beguncev zelo meglena in da modre čelade nikoli niso imele mandata, da bi delovale »ofenzivno«. Hrvaško vodstvo je silam OZN kljub temu dovolilo prihod, ker je bil takrat za državo mir pač pomembnejši od reintegracije Krajine. Toda ker so se s prihodom modrih čelad strinjale tri strani, Hrvaška ne more enostavno in brez posledic »razveljaviti« njihovega mandata. Še posebej zato, ker »Vanceov načrt« povsem natančno določa, da bo »operacija v Jugoslaviji trajala, po odločitvi Varnostnega sveta, dokler se ne doseže rešitev spora z dogovorom«. Še več, v Vanceovem načrtu Hrvaška sploh ni opisana kot država, ki bi imela pravico odločati o prenehanju mandata, in tudi ozemlje, na katero so prišle modre čelade, ni opisano kot ozemlje Hrvaške, pač pa kot »varovano območje« oziroma nekakšen protektorat OZN. Izgon modrih čelad je zato, čeprav ima Hrvaška upravičene razloge za odpoved mandata Unproforju, enostranska razveljavitev mednarodne pogodbe, ki hudo ogroža mir. Hrvaška bo zato ne glede na legitimnost svojih zahtev pri poskusu nasilne reintegracije Krajine po vsej verjetnosti označena (tako kot je bila že z resolucijo VS OZN 802, ob napadu na Maslenico januarja 93) za agresorja, čeprav na svojem ozemlju.