To pa nas seveda ni oviralo, da se ne bi naslednji dan vrnili na Iž. Tokrat smo se tja odpravili v popoldanskih urah. Tudi tokrat smo bili namenjeni najprej proti prvi ribogojnici. Domačinu sem tokrat povedal, da želim posneti samo nekaj fotografij med plavanjem s tuni. Potopa s potapljaško opremo mi niso dovolili, zato sem se moral zadovoljiti s plavanjem na površini in s potapljanjem v apneji. Z gumenjakom smo se zapeljali do mreže, znotraj katere so plavali polmetrski tuni. Podvodni fotoaparat sem imel že pripravljen, zato sem zelo hitro splezal na obroč in se počasi spustil v prostor, ograjen z mrežo. Počasi zato, da bi čim manj zmotil tune, ki so me z zanimanjem opazovali. No, vsaj zdelo se mi je tako. Čeprav so priplavali v mojo neposredno bližino, so se me spretno izogibali. To mi je tudi ugajalo, saj sem se zavedal, da bodo zagotovo poskrbeli, da ne bomo trčili drug v drugega. Sprva se sploh nisem zavedal, da je vse to res in nič več le hrepenenje po neizpolnjeni želji. Ko sem se zavedal, da ambient okoli mene ni navidezen, temveč resničen, sem se spomnil, da v rokah držim fotoaparat. Sprožilec na fotoaparatu od tega trenutka ni več počival. A že po nekaj minutah druženja s tuni sem spoznal, da moram biti s fotografiranjem racionalen, saj sem omejen s številom posnetkov. Znova sem se prepustil užitkom druženja z jato tunov, ki so vedno znova s plavanjem v krogih prihajali in odhajali. Lahkotnost njihovega gibanja in izogibanje morebitnim naletom z menoj ali med njimi sta me prav navduševala. Po dolgem času sem spet doživel, da se je jata rib pred menoj razprla kot zavesa na odru. In tokrat se zavesa ni in ni hotela zagrniti, saj so tuni prihajali vedno znova. Z oboda mreže sem se postopoma pomikal proti njenem središču, ker je gladina morja močno brbotala. Koliko tunov je bilo šele tukaj! Postavil sem se v sredino kroga, ki so ga opisovali med plavanjem. Tokrat sem se umiril, zajel zrak in se pognal v globino. Ko sem dosegel globino med sedem in deset metrov, sem se obrnil proti površini in s fotoaparatom iskal najprimernejšo kompozicijo, Sprožilec spet ni poznal počitka. V apneji sem se potapljal tako dolgo, dokler nisem poslikal vseh filmov. Nato sem se še za nekaj časa predal užitkom. Te trenutke sem si skušal zapomniti za vedno. Pa še nekaj. Od teh milijonov dolarjev sem se težko ločil. Sem pač samo iz mesa in krvi.