No, dr. Janez Žumer, specialist nevrolog, ki dela v bolnišnici šestintrideset let, ima staro zgradbo, ki je bila zgrajena l. 1895, sicer rad. »Dušo ima, zato bi jo morali vzdrževati: najbolj grozna je klet, v kateri v vseh letih niso zmogli narediti drenaže: ob vsakem močnem nalivu je spodaj vse pod vodo; pridejo miši, kače kobranke in ščurki.« Težave v kleti premagujejo s črpanjem vode in beljenjem, a to ni edina težava. »Oddelki so prenapolnjeni, za tri sobe je na voljo eno stranišče, in to je težko. Razmere za bolnike in delo so slabe, toda v primerjavi s šestdesetimi leti minulega stoletja, ko ni bilo v hiši dvigala, nekaj postelj na negovalnem oddelku je bilo ograjenih z mrežami, tla pa iz slabega parketa, je sicer mnogo znosnejše. Že tedaj je bilo veliko zgražanja, nihče pa ni ničesar ukrenil, da bi se stanje izboljšalo,« komentira dr. Žumer. Pred leti, ko so pri njih ležali rektor ljubljanske univerze pa profesorja Trstenjak in Jerovšek, je sicer takoj stekla akcija, da bi te bolnike preselili v glavno stavbo Kliničnega centra. »A rektor je bil z odnosom do sebe kot bolnika tako zadovoljen, da ni hotel niti slišati o morebitni premestitvi drugam. Zdravnik mora znati prisluhniti bolniku; treba ga je pritegniti k sodelovanju, spodbuditi zaupanje v zdravnika; prijaznost ne stane nič. Nevrološke bolezni so povečini kronične, bolniki se vračajo in radi prihajajo nazaj,« poudari, ker je zdravnik stare šole, ki ima močna etična in humana načela. Odnosa pa ne more stkati nobena nova zgradba: večje bolnišnice prinašajo razosebljenje, in tega se dr. Žumer boji. Vendar si želi selitve na novo nevrološko kliniko.