Drugi zelo pomemben odsek je med Slivnico in Dravo. Gre za najdišča Slivnica, Spodnje Hoče in Rogoza. »V Slivnici smo ostanke fine keramike iz zgodnje bronaste dobe našli že po treh malih luknjah, izkopanih v travniku. Po tem odkritju najdbam kar ni bilo videti konca. Našli smo rob starega potoka, kjer je bil ostanek stanovanjskega objekta s shrambeno jamo iz bakrene dobe. Potem so tam ostanki Keltov pa Rimljanov in nazadnje tudi najzgodnejših Slovanov, ki naj bi bili v 7. stoletju na ta konec Slovenije prišli z območja današnje Ukrajine. Edino obdobje, iz katerega nismo našli nič, je starejša železna doba.« Slovani so bili kmetje, vezani na obdelovalno površino. Naseljevali so se vzdolž potokov in rek. Živeli so v skromnih bivališčih, sredi katerih so v tla skopali luknjo in vanjo kot nekakšno lestev postavili deblo. V jami so hranili najdragocenejše stvari žito za hrano, žrmlje za mletje žita, posodo za peko kruha in sekire. Grobišč iz slovanskega obdobja pri Slivnici niso našli. »Znano pa je, da so bila velika staroslovanska grobišča s skeleti že pred leti odkrita na Ptuju, v Pristavi pri Bledu in pri Kranju. Seveda so ta grobišča predvsem iz 8. do 11. stoletja, se pravi že skoraj iz visokega srednjega veka.« Ostanke zgodnjih Slovanov tri hišice z dvema metroma premera so našli tudi v Spodnjih Hočah. Na tistem kraju stoji zelo stara cerkev, pod katero je ena redkih res dobrih romanskih kript. Poleg ostankov Slovanov so našli še ostanke bivališča iz pozne bronaste dobe. In ko smo že pri bronasti dobi, dodajmo še najdišče Rogoza. Tam so arheologi našli doslej največje bronastodobno naselje v Sloveniji. Ostaline naselja ali naselij so potrdili kar na 19 hektarih površine. Najstarejši odkriti sledovi kažejo, da je bilo območje poseljeno že v bakreni dobi, glavno naselje pa je živelo predvsem od srednje do pozne bronaste dobe in se je izteklo v začetku starejše železne dobe. Ohranili so se tlorisni sledovi lesene arhitekture različnih oblik in velikosti, množica shrambenih in odpadnih jam, ognjišča in kurišča ter množica predmetov, ki so jih v naselju uporabljali pri vsakodnevnih opravilih posodje, nakit in podobno. Najpomembnejša novost, ki jo prinaša Rogoza, je urbanistična zasnova, saj jo na prazgodovinskem naselju v Sloveniji lahko proučujejo prvič. Gre za razporeditev v prostore, za sledove glavnih komunikacij v naselju, za funkcionalno delitev prostora naselja. »Predstavljamo si celo lahko, kje so ženske pomivale posodo in prale perilo, ker gre pot skozi naselje naravnost do potoka.« Na severnem robu naselja je več gomil z začetka 7. stoletja pr. n. š. Naselje se je nadaljevalo še na drugem bregu potoka, kjer so odkrili tudi sledove antične poselitve. Pri tem se postavlja zanimivo vprašanje, zakaj so se ljudje iz tako različnih obdobij naseljevali na istem območju. Po Djurićevih besedah zato, ker je bilo območje pod Pohorjem, južno od Maribora, najbogatejše z naravnimi viri. Veliko je rodovitne zemlje, ki jo je narava prinesla s Pohorja, in seveda veliko rek in stoječe vode, to pa privlači divjad. »Pas od Maribora proti Framu in še dlje je bil poseljen popolnoma v vseh obdobjih, zato ne moremo več govoriti o posameznih najdiščih, ampak kar o krajini. Možnosti za življenje se na tem območju niso radikalno spreminjale.« Rogoza je sploh največje naselje, ki so ga doslej odkrili na avtocestah. »Podobno odkritje pričakujemo tudi pri Pobrežju, ki ga moramo še odkopati. Najdbe v Slivnici, Rogozi in pri Pobrežju so bolj ali manj iz bronaste dobe. Zanimivo pa bo odkrivati tudi naselja na Hajndlu na zahodni strani sedanjega Ormoža, kjer gre predvsem za kulturo žarnih grobišč in pomembne ostanke naselja iz starejše železne dobe ter ostanke mlajše kamene dobe.« Prav pod Hajndlom so konec maja na globini sedem metrov našli prvi primerek lesenega prazgodovinskega zbiralnika za vodo v strugi potoka. Pred približno tri tisoč leti ali nekaj več v času trojanskih vojn so takratni prebivalci na tem območju že vedeli, da je voda v zbiralniku čistejša tudi takrat, ko je drugod kalna. Arheologi so se najbolj razveselili tako imenovanega mokrega lesa, kakršnega so doslej našli predvsem na Ljubljanskem barju in pri Dolnjem Lakošu v bližini Lendave. Navadno namreč najdejo le lesni pepel ali v najboljšem primeru lesno oglje. Gre za material, iz katerega je bilo zgrajeno vertikalno ogrodje vodnjaka. Voda in glina, ki sta onemogočili dostop zraka, sta les lepo ohranili, kar je zelo redko tudi drugod po Evropi. Na najdišču Hardek, ki leži severovzhodno od Ormoža, so našli ostanke velike stavbe, zgrajene iz lesenih navpičnih brun, opletenih in premazanih z glino. Blizu so še ostanki dveh drugih podobnih stavb. Analiza je potrdila, da je tam človek bival že v 6. tisočletju pr. n. š. Naselbina na Hardeku je torej starejša od najstarejšega kolišča na Ljubljanskem barju. V bližini je bila množica kamnitih orodij in več kot tisoč kamnitih jeder za njihovo izdelovanje v naselju.