Dobrega pol metra visoki Nomad (ali neurally organized mobile adaptive device) ima rad svetle stvari, električne impulze in visoke piskajoče zvoke. S svojimi ušesi, očmi, rokami in možgani na kolesih raziskuje svoje majhno življenjsko okolje, napolnjeno s škatlami, okrašenimi s svetlečimi pikami in črtami. In s časom postaja vse pametnejši, prav tako kot večina ljudi. Uči se na osnovi izkušenj in vedno bolje ve, katere škatle mora pustiti pri miru in katere ima rad. Ob premikanju med škatlami je neverjetno podoben majhnemu kovinskemu otroku v trgovini z bomboni. Izdelali so ga zato, da bi raziskali eno zadnjih velikih znanstvenih meja našega časa: kako so naši možgani sčasoma postali tako dovršeni, da so omogočili obstoj zavesti. Nomad ob rojstvu ni znal popolnoma ničesar. Vprogramirali mu niso nobenih izkušenj, vse, kar je imel na voljo, so bile povezave med njegovimi računalniško ustvarjenimi nevroni in lastnosti posameznih nevronov. Sčasoma je začel v svojem okolju iz škatel ugotavljati, kaj mu je všeč, torej graditi nevronska vezja, podobno kot otrok. Ker ga ne upravlja noben računalnik, je zelo primeren za raziskovanje odziva možganov na okolje in učenja na osnovi izkušenj.