Človek se lahko od smeha valja po tleh in s prstom privoščljivo kaže na Znojilce, Grižce in Bruhovanjce, toda čim stopi do prvega etimologa, je veselja kmalu konec. "Takšne asociacije sproži sodobni besedni zaklad in so samo ljudskoetimološke miselne interpretacije," pravi dr. Metka Furlan z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Z ozkim, pogostokrat le občnoimenskim knjižnim fondom je razlagati tisto, kar ohranjajo naša lastna imena, napačno, saj je sodobna občna knjižna leksika le del slovenske leksike. "Lastna imena se od občnih razlikujejo po tem, da so besede brez pomena in imajo lahko le identifikacijsko vlogo do tistega, kar poimenujejo," pravi Furlanova, ki je sestavila tudi Odzadnji slovar zemljepisnih imen po Atlasu Slovenije. Njen seznam se ne začne z Aberšek, Abidnik, Abitanti, temveč z Baba, Slaba, Graba. "Človek je nagnjen k temu, da hoče vedeti, zakaj se neki stvari reče tako in ne drugače. To je neka splošna, univerzalna radovednost, ki se pri človeku začne že v otroštvu s prvimi besedami." In ljudje niso nikoli pomišljali, da si je ne bi potešili. "Neka starejša ženica, ki ji je bilo fonetično zaporedje besede grapefruit, prevzete besede, ki označuje določen sadež, tuje, ga je pač obesila na nekaj bolj domačega. In je nastal grenkfrut."