Ko se je v Srbiji po turških vojaških uspehih sredi 16. stoletja premaknila meja proti severu na Ogrsko, Vlahi-živinorejci niso bili več potrebni za obrambo. Ker so se začeli množično ukvarjati z ekstenzivnim poljedeljstvom, so jim Turki po letu 1536 odvzeli privilegije in jih skušali izenačiti z rajo. To je povzročilo pri Vlahih nezadovoljstvo in nove premike žinorejskega prebivalstva iz Srbije preko Bosne proti Zahodu. Po padcu Bosne leta 1463 so Turki prodirali iz Bosne proti severozahodu preko Bosenske krajine, Like ter Banije proti slovenskim deželam, proti severu preko Save čez Slavonijo do reke Drave in proti jugozahodu do Jadranskega morja. Proti koncu 15. in v začetku 16. stoletja so boji in vpadi opustošili večji del pokrajine med rekama Bosno in Kolpo ter med Dravo in Jadranskim morjem. Razselilo se je hrvaško prebivalstvo iz Bosenske krajine, Like in severne Dalmacije, skoraj brez prebivalstva je ostala tudi Slavonija. Do konca 15. stoletja so novi naseljenci, pretežno Vlahi-živinorejci, že naselili kraje med rekama Bosno in Vrbasom, po bitki na Mohačkem polju 1526 in po padcu Jajca 1529 pa se naseljujejo med Vrbasom in Uno, nato v severno Dalmacijo (področje okoli Knina), od srede 16. stoletja pa Liko, Banijo in Kordun. Kolonisti živinorejci, etnično pretežno srbskega porekla, ki se naseljujejo v omenjenih pokrajinah, se premikajo po kraških poljih od jugovzhoda proti severozahodu.