Devetdeseta leta, ki jih je s presledki prebil v Münchnu, so vsekakor bolj zanimivo obdobje, saj se je tam likovno formiral in spoznal temelje delovanja sistema likovne umetnosti. Navadno se je jeseni ali na zimo odpravil tja, spomladi ali zgodaj poleti pa se je vrnil domov. Leta 1895 in 1896 je verjetno ostal v Ljubljani. Tomaž Brejc: Slovenski impresionisti in evropsko slikarstvo, Ljubljana, 1982, str. 10 (odslej: Brejc, 1982). To obdobje je po likovni plati natančno obdelal Tomaž Brejc in premaknil Jakopičevo produkcijo iz okvirov, ki jih je svoji umetnosti začrtal predvsem slikar sam, k bolj smiselnim povezavam in možnim vplivom. Kljub Podbevškovim zgodbam o Jakopičevi obremenjujoče slabi finančni situaciji lahko domnevamo, da je živel precej lagodno študentsko življenje in se posvečal le slikanju. Celo sam Podbevšek citira odlomke iz Veselovih in Jamovih pisem, v katerih umetnika zavidata Jakopiču, da lahko v miru dela, medtem ko se morata sama lotiti vsakega dela in malati “kiče”, da preživita. Podbevšek 1983, str. 119, 131. Posebno nelogično je Podbevškovo tarnanje nad Jakopičevo usodo, ker je poznal surove razmere, ki so v istem času pestile Groharja in jih je celo v knjigi o Groharju natančno opisal. Jakopiču so bile na voljo vsote, nekajkrat večje od sredstev, ki so Groharju zadoščale za preživetje -- resda zelo skromno! Podbevšek, 1983, str. 145--146, in Ivan Grohar, Bodočnost mora biti lepša (1867--1911), Ljubljana, 1997, str. 211 [r. k.]. Na koncu desetletja je bil tridesetletni Jakopič še vedno odvisen od denarja, ki so mu ga pošiljali domači, in v Ljubljani med širšo publiko tako rekoč neznan, saj je doma razstavljal le malo in se tudi ni ukvarjal z ilustracijo ali portretiranjem, ki sta bila večini slikarjev dostikrat neljubi, a nujni opravili za preživetje. K svojim domačim je pošiljal svoje prijatelje, denimo Matijo Jamo, da so jih poskušali prepričati, naj ga še naprej podpirajo. Take usluge so lepo popisane v ohranjenih Jamovih pismih Jakopiču, ki jih je starejšemu kolegu očitno rad naredil, čeprav je sebe moral preživljati sam: “Ravnokar sem zaTe važno stvar opravil. Govoril s tvojim očetom. Dobival boš zopet od doma, koliko, ne vem, kakih 50 fl. mesečno, a zraven tega Ti bo brat kaj pošiljal. [...] Oče vse misli, da Ti tam ravno tako 'postopaš', kakor si tu v Ljubljani. Komaj sem mu to iz glave izbil in tisto misel, da je denar ki ga tam porabiš izgubljen. Jamčil sem mu s svojim poštenjem da boš do jula dr. leta gotovo precej stvarij dovršil.” Moderna galerija, Jakopičeva korespondenca, ur. Josip Ilc (odslej: MG, Ilc), Jama Jakopiču, 29. 10. 1899.