Odkrito, o svojem. Brez mešanja mulja. Mimo plazu besedišč, ki se je namuljalo okoli Strojanovih iz Ambrusa. Družine ciganov, Romov. So zato, ker se jih danes imenuje Romi, bolj sprejemljivi, bolj nedegradirani, s še več pravicami ali z manj družbenimi dolžnostmi? Bolj naši? Bolj vaši? Čigavi? Nikogaršnji. Pač pa svoji. Kot dete sem bila silovito svoja, samosvoja. Zvedava, brezmejna, zračna. Treba me je bilo loviti in odkrivati, me odtegovati svobodi. Kar je bilo, danes vpreženi v družbeno sprejemljive norme, domačim okoli mene, najpogosteje dedku in teti pod brežiškim gradom, skrb zbujajoče in naporno. Pentlja v laseh povsem odvečna navlaka, bele hlačne nogavičke magnet za blato in travnato zelenje, rezljanje mize predstava posebne slasti, skakanje po lužah nebesa, pobegi v bližnji park sijajen svoboden, nenadzorovani svet. Niso mi obljubljali, da me bodo dali ciganom, pač pa, da me bodo kar vzeli za svojo. Le kaj bi še z enim takim cigančetom-kar je bilo nekaterim videti v meni-, se mi je malo zvito hulilo, ko so sami prihajali jest in pit pod babičino streho. Dobivali še kaj za popotnico in se vračali. Svoje izumiteljske, menda celo ciganske pohode, sem potem nadaljevala na Planini pri Sevnici. S poklanjanjem igrač otrokom, plezanjem po lesenih ograjah, grajski škarpi, kjer je pod menoj zijal prepad, ustvarjanjem lukenj na oblačilih, s praskami povsod tam, kjer me je doseglo vejevje in trnje, sankanjem do Šentjurja, nabiranjem borovnic v dokaj oddaljeni hosti, nošenjem in prelivanjem mleka, s skoraj celodnevno nabavo jajc, ko sem s pohoda prišla s tremi celimi, odkrivanjem kozjih kakcev, misleč, da so čokoladni bonboni. V Hrastniku raziskovanje med dvojnimi vrati, kjer je glava noter zmuznila, za osvoboditev se je zataknilo pri ušesih. O, svoboda, svoboda, s katere so me vztrajno in mukoma snemali, me uokvirjali, me spravljali v red, mi obljubljali bolj ali manj hvale vredne vizije. In je življenje šlo dalje. Bolj v okvirje. V družbeno zapisane norme, kjer spoznaš, da si zavoljo svoje ciganske (demokratske?) duše, srca, ki ga potegne ciganska muzika, plačnik za vse in za nazaj in dvojni ali večkratni plačnik tudi za tisto, kar si že odplačal. In spet iščeš pobeg. V svobodo, brez okovov in verig. Si zaželiš cigansko »pravljico« - ciganskih pesmi, ciganskega plesa, šotorov, prvinskega ognja, ki greje bolj na svojem mestu in se pečejo »sposojeni« krompirji in koruze. Enostavno si zaželiš življenje brez pravil, obveznosti, ki ti jih to nalaga. To pa kot da naravnost opreza za tem, kako jih boš prezrl. In da jih boš nato odplačeval z obrestmi. Kjer spet ne veljajo za vse enaka pravila. Za vizijo svobode sem si takrat enkrat osmislila jako nabrano krilo s črno podlago, na kateri so poplesovale pisane rože. To krilo je v oko zapelo tudi moji cigančici. Kruha je dobila, mleka, še druge hrane, oblekice za otročke, tri druga pisana krila, a me je znova ciganila:« Jaz bi pa tišto tvojo pišano kiklo rada!« Socializirala sem jo, mukoma res, da pač ne bo njena. Potem ni več prihajala. Domovini se je spet zgodila razdelitev. No, slovenski Romi, ki jim je uspelo državljane razmnožiti na te, ki jim smrdijo in na one, ki nikoli ne bodo pozabili, da so bili leta 1941 tudi sami cigani, zadnje razredna neka skupina enih ljudi. Nevarnih, z identiteto, ki jih je bilo potrebno zbrisati z zemeljske krogle, jih uničiti, za nastanek neke splendid rase. Smrdeli so sebi, zaudarjali sebi enakim in neznosno onim, ki so jih hoteli /i/zbrisati. Romi, cigani, kjer koli že so, predstavljajo, blago rečeno, nelagodje. Ali bolj različnost, te sorte ali neke druge. Spomnim naj, da so si nekateri z brskanjem po smeteh ustvarili premoženje. Medtem nekateri necigani čakajo, da jim mana pade z neba. Kaj, ko bi, za premikanje miselnih in čustvenih zaklopk, cigani in necigani skupaj zakurili ogenj, zapeli skupaj ciganske pesmi in skupaj zaplesali v ciganskem ritmu? In priznali, da v vsakem srcu žari, hm, se pestuje nekaj ciganskega. Dželem, dželem…