Biti vizualno všečen je želja, stara skoraj toliko kot človeštvo. Kako si polepšati obraz, pa naj bi prve odkrile mezopotamske ženske 5000 let pr.n.št., ki so za obrobljanje oči in ustnic uporabljale zdrobljene poldrage kamne. Prvi približek najbolj znanega in razvpitega lepotilnega pripomočka vseh časov – šminke – izvira iz antike. Stari Egipčani so izumili ekstrakt škrlatno rdečega barvila iz sežganih alg in joda, čemur so dodali bromovo spojino, živosrebrov in antimonov sulfid – in nevede ustvarili smrtonosno rdečilo za ustnice. Skupaj s pudrom za beljenje obraza, ki se je uporabljal v aristokratskih egipčanskih krogih, je šminka ob redni uporabi povzročila bolezen, ki je nemalokrat vodila v smrt. Kljub temu noben imeniten Egipčan, pa naj je šlo za žensko ali moškega, ni smel zapustiti doma brez naličenega obraza, saj je bila želja po lepoti močnejša od strahu pred boleznijo ali celo smrtjo. Intenzivno ličenje je bilo značilno tudi za egipčansko kraljico Kleopatro. Uporabljala je šminko iz zdrobljenih karminskih hroščev in rdečih mravelj, ki so dajali močno rdeč, vendar tudi močno strupen pigment. Če Kleopatra leta 30 pr.n.št. ne bi naredila samomora (s kačo), bi jo, pravijo zgodovinarji, ubila šminka. V zgodnjem srednjem veku je andaluzijski kozmetik arabskega rodu Abu Al Kasim Al Zahravi izumil zlata vredno izboljšavo: dotedanjo šminko v prahu je nadomestila priročnejša trdna v obliki valja. Dodal ji je celo dišave in pozneje še lesk, pridobljen iz ribjih lusk. V srednjeveški Evropi je Cerkev šminko prepovedala, jo označila za »satanovo delo« in dodala, da ženske, ki si rdečijo ustnice, to počnejo z namenom, da bi pri neznanih moških zanetile plamen poželenja, jih uročile in pogubile. Britanski parlament pa je sprejel zakon, da lahko žensko, ki zapelje moškega s pomočjo kozmetičnih sredstev, obtožijo čarovništva. V drugi polovici 16. stoletja je angleška kraljica Elizabeta I. uvedla reformacijo, v modo pa je uvedla tudi šminko. Kot modna revolucionarka je za imenitne dame zapovedala trend belo napudranega obraza z izrazito temno rdečo šminko, izdelano iz čebeljega voska in rdečih rastlinskih barvil. Strup se je dodajal le še »po potrebi«, kadar se je njeno veličanstvo s šminko, imenovano »poljub smrti«, želelo na diskreten način znebiti motečih oseb… V 18. stoletju, ki ob beli polti preigrava variacije na temo svetlejših in temnejših rdečih odtenkov šminke, je obveljalo splošno ljudsko prepričanje, da so rdeče ženske ustnice asociacija na del ženskih spolnih organov in prebujajo spolno strast. Kljub temu je njihova simbolna sporočilnost daleč od vulgarnosti: rdeče ustnice krepostnih gospa in mladenk so opevali številni pesniki, upodabljali slikarji…Po letu 1837, ko na britanski prestol sede kraljica Viktorija, zaslužna za čas največjega razcveta angleškega meščanstva, je ličenje za dame postalo znamenje nespodobnosti, omejeno zgolj na delo prostitutk. Zato pa je bilo šminkanje še vedno dovoljeno igralkam in sčasoma so ga znova privzele tudi druge ženske. Šele leta 1884 se v Parizu rodi prva prava šminka. Zavita v svilen papir in izdelana iz čebeljega voska, ricinusovega olja, jelenjega loja... druge sestavine ostajajo skrivnost vse do danes. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja pride z nemim filmom v osredje dramatična črna šminka, ta čas pa uvede še eno noviteto – kovinski tulec z vzvodom potiska šminko navzgor in navzdol, kar prepreči dotedanje lomljenje šminke.Po neštetih vzponih in padcih si je med drugo svetovno vojno šminka utrdila popularnost in postala domala patriotska dolžnost ameriških državljank, saj naj bi jim v tistih žalostnih dneh naredila obraz bolj veder – in prav takšnega imajo danes uporabnice tega fenomena med ličili, saj so sodobnim šminkam dodani vlažilci, vitamini, zaščitni faktorji, bleščice… Ki naredijo ženske ustnice tako zapeljivo privlačne, da je prava sreča, da ne živimo več v srednjem veku. Čeprav tu in tam medije pretrese kakšna afera, ko v šminkah odkrijejo denimo prepovedan svinčev acetat, so ta odkritja še vedno daleč od Kleopatre in njenih ubijalskih šmink, izdelanih iz hroščev in mravelj. Vse bolj cenjene pa so tudi šminke iz organskih materialov, kot so čebelji vosek, ricinusovo in jojobino olje. Ta princip izdelave pa že spominja na šminko Elizabete I. in je dober primer, kako se lahko zgodbe človeških izumov včasih zavrtijo v popolnem krogu.iti vizualno všečen je želja, stara skoraj toliko kot človeštvo. Kako si polepšati obraz, pa naj bi prve odkrile mezopotamske ženske 5000 let pr.n.št., ki so za obrobljanje oči in ustnic uporabljale zdrobljene poldrage kamne.