preiskavo, je prišel na sled še nekaterim drugim pokazateljem. Tako je ugotovil, da je na pošti številka triindvajset ena in ista oseba kupovala nenavadno veliko poštnih znamk za osem pfenigov. Poštni uslužbenec je kriminalistom celo opisal kupca znamk. Veliko münchenskih naslovov je bilo vzetih iz študentskega imenika univerze. Študentje torej, si je mislil kriminalist. Ne, zarotniki niso delali profesionalno. Policiji in kriminalistom se sploh ni bilo treba preveč ukvarjati z raznimi poštnimi uradi, saj je bilo konec januarja 1943 ožje središče Münchna preplavljeno z letaki – ostankom izdaje petega letaka. Kar o 1300 letakih je govorilo zaupno pismo javnega tožilca pravosodnemu ministrstvu. Take akcije, o tem so bili kriminalisti prepričani, lahko izvajajo le tisti, ki so v Münchnu doma. V začetku februarja 1943 so se pri sestrah Scholl sestali trije prijatelji, Hans, Alexander in Willi, ter jima dobro razpoloženi povedali: »Veliko presenečenje imamo za vaju. Ko bosta šli zjutraj po Ludwigstrasse, bosta šli približno sedemkrat mimo besed Dol s Hitlerjem. Te barve ne bodo tako kmalu sprali.« Po prijetnem večeru sta se sestri Scholl zjutraj odpravili na univerzo in naleteli na študente, ki so strmeli v fasado, na kateri se je bleščal napis Svoboda, izpisan z meter velikimi črkami. Čistilke so ga skušale odstraniti s krtačami in peskom. Novica se je razširila po mestu kot ogenj in povsod so stale skupine ter šepetale med seboj, straže pa