Poleg teh, do neke mere, nenevarnih metod pa se je ginekologija v tistem času, glede na raven svoje vednosti in tehničnih možnosti, spuščala na račun trpljenja žensk v prave holokavstične avanture. S svojimi posegi v žensko telo ni skušala zdraviti le telesnih tegob ali bolezni, ampak si je zadala za nalogo tudi zdravljenje duševnih nestabilnosti, pač v skladu s teorijo, da izvira vse žensko zdravje in ravnovesje iz stanja ženskih reproduktivnih organov. Tako so za umerjanje prevelikih ženskih seksualnih apetitov kar se da uspešno prakticirali odstranitev klitorisa. V tedanjih medicinskih knjigah se lahko podučimo, da “nenormalno velik klitoris najpogosteje vodi v nemoralnost pa tudi v celo vrsto drugih bolezni”, na primer, v nimfomanijo. Zadnji znan primer odstranitve klitorisa v ZDA so opravili v petdesetih letih 20. stoletja pri petletni deklici, da bi jo ozdravili masturbiranja! Še danes pa naj bi, kljub zakonski prepovedi, opravljali tovrstne posega v nekaterih muslimanskih, predvsem afriških državah. Bolj pogosto so se posluževali metode odstranitve ovarijev, ovariotomije, kot ženske oblike kastracije. Med nadlogami, ki se jih da pri ženski odpraviti s kastracijo, so zdravniki navajali težavnost ženske, pretirano žretje, masturbacijo, suicidnost, erotične apetite, preganjavice, neredne menstruacije, itn. Najpogosteje so operacijo zahtevali kar možje, utrujeni od neprimernega in neprilagojenega vedenja svojih žena. Nekateri ameriški zdravniki konca 19. stoletja so se lahko pohvalili kar s 15 do 20.000 odstranjenimi ovariji v karieri!