Bodimo najprej benevolentni: Drnovškovo obžalovanje, češ da je "nakup letala dal toliko prostora za toliko primitivnih insinuacij in demagogij", je razumeti kot reakcijo psihološkega obrambnega mehanizma nekoga, ki bo moral kloniti zavoljo svoje samozaverovanosti in sila nerad priznati svojo napako. Iz tega razloga se zateče k pljuvanju po nasprotniku. Toda psihologiziranje je tukaj v službi dobronamerne, mogoče že čisto subjektivne interpretacije. Kakšnega ožjega sorodnika, denimo, ki želi za vas zastaviti besedo. Žal od politikov, še zlasti predsednika vlade, ne pričakujemo, da bomo morali njegova dejanja psihološko opravičevati. Če psihologiziranje torej odmislimo, lahko takšne hude besede razumemo kot neverjetno naduto presojo vseh ogorčenih in predvsem upravičenih kritik, sproženih v medijih ob zamolčanju prave cene letala. Namesto prepoznanja odpora do potratnih vladnih odločitev kot legitimnih reakcij državljanov, enako pa tudi iz njih izhajajočih zahtev po odstopu od nakupa letala, očitno neizbežnih zanj, torej Drnovšek poseže po arzenalu označevalcev, ki želijo to kritiko karseda diskreditirati. Ker se je moral volji državljanov v vsakem primeru (končno vsaj enkrat!) pokoriti, s svojim užaljenim pljuvanjem ni prav ničesar pridobil. Nasprotno, dvakrat je izgubil: najprej letalo, potem še naše zaupanje. Le kdo namreč želi poslušati opazke, češ da je njegov poziv k manjši razkošnosti vlade, ki državljanom ves čas zateguje pasove, insinuirana demagogija? Le kdo bi se želel v takšnih besedah prepoznati kot naslovnik? Drnovšek se je s tem zapletel v "circulus" presojanja: dobra presoja prihaja iz izkušenj. Toda izkušnje prihajajo iz slabe presoje. Premier je verjetno zdaj na točki, ko se bo s pomočjo izkušenj na podlagi svoje nizkotne, diskreditirajoče slabe presoje lahko šele povzpel do dobre presoje. Upati je, da kmalu.