Jodie Foster jo spet mahne med moške. Spet zelo slepo. In spet zelo neodvisno. Le da je tokrat nihče ne posili... za vrat ji ne piha psihopatski kanibal, ki meso kretenskih psihiatrov najraje zaliva s chiantijem... pa tudi poročiti se ji ni treba s kakim impotentnim novozelandskim masturbantom. Skratka, klavir, jagenjčke in minico pusti doma. Ne v Ameriki, ampak v Angliji, kajti tokrat je angleška učiteljica, Anna Leonowens, ki leta gospodovega 1862, v zelo starih, tako rekoč pravljičnih časih, pripotuje na dvor siamskega kralja Mongkuta (Chow Yun-Fat), o katerem po civiliziranem svetu ne potuje glas, ampak zlo-glas. Resnici na ljubo, siamski kralj - danes bi mu rekli tajski kralj - je hujši od posiljevalca, psihopatskega kanibala in impotentnega novozelandskega masturbanta. Tip ima namreč nekaj ducatov žena in skoraj 60 otrok (»Pol življenja sem preživel v samostanu«). Plus: do žensk ne kaže nobenega rešpekta. Inferiornost žensk je del nacionalnega politično-kulturnega programa. Še huje, ženske pred njim sploh ne smejo stati. Z eno besedo, tip je zrel za to, da mu Jodie Foster razloži, kaj je novega v spolni politiki. Da sta si zelo narazen, ni dvoma, toda obenem je že takoj jasno, da se bosta zelo kmalu strinjala o vsem. Zakaj? Oh, ker se o ključni stvari strinjata že kar vnaprej - o družinskih vrednotah. Jodie je vdova, ki ji sin Louis pomeni največ. In kralj? Pravi družinski človek: resda ima skoraj 60 otrok, toda za vsakega ve, kako mu je ime. Kar ni ravno enostavna reč, ne. Da si zapomniš imena 60 otrok, moraš biti res motiviran, če ne že kar pedofil. Da si zapomniš imena 60 svojih otrok, moraš biti pa že... ee, civiliziran. In tako Jodie doživi tipični kulturni šok, ko ugotovi, da so tudi Siamci ljudje in da svojih otrok ne jedo. Kar se ji zdi dobra osnova za začetek prevzgoje. Jasno, Jodie niti za hip ne izgleda kot ženska, ki noče biti tam. Pa tudi niti za hip ne izgleda kot ženska, ki hoče odstaviti kralja. Prej narobe, huh - joške ima ves čas naštelane v tako tesno, napeto in napadalno pozo, kot da je prišla učit Hugha Hefnerja, ne pa mnogih otrok siamskega kralja iz 19. stoletja. Točno, Jodie je prišla za učiteljico kraljevih otrok. Za učiteljico monarhije. Za učiteljico Siama. Vzhodnjake hoče prevzgojiti v zahodnjake - inštalirati jim hoče zahodni software. To je pač edini način, da monarhija preživi. Če v svoj pogon ne bo inštalirala zahodnih vrednot, bo propadla. Vem, kaj ste si rekli: če hoče monarhija in z njo monarh preživeti, se mora modernizirati in prilagoditi cajtgajstu. Kralju se itak zdi, da že malce zaostajajo, pa še sosednja Burma pritiska na vrata. Ha, kaj ti bosta protokol in tradicija, če pa monarhija tone. Sploh pa, Jodie res nima razloga, da bi rušila kralja. Kaj bo potem z njegovimi otroci? In z družinskimi vrednotami?