Čiščenje je bilo zelo drago. Ampak še danes sem prepričana, da nisem bila noseča. Ne vem, kaj me je naenkrat prijelo, da sem se šla prepirat z ginekologom. Kakorkoli, to ga je tako razjezilo, da me je ozmerjal z lajdro. Nisem se mu upala povedati, kaj se je zgodilo s tistim gospodom in njegovimi prijatelji. Na kliniki me je zelo bolelo, in to popolnoma po nepotrebnem. Po mojem ženska ve, kdaj je noseča, da se ji to pozna na telesu, kot da nekako diši po materinstvu, jaz pa nisem nič vohala na svoji koži, čeprav sem imela nos za vonjave. Prepričana sem tudi, da bi stranke šle stran, razen moje gospe, če bi izvedele, da sem noseča. Všeč jim je bilo, da sem zdrava, ampak ne v tem smislu. Še danes me malo boli trebuh od vsega tistega, kar so mi delali na kliniki. Kljub temu sem še ostala ženska. Da nisem bila noseča, lahko še bolj zanesljivo trdim zato, ker je menstruacija skoraj takoj po tem domnevnem splavu spet prenehala, isti simptomi, se pravi lakota, slabost in napet trebuh pa so ostali. Kljub tem težavam - če to seveda ni bilo povezano - pa sem bila še vedno zelo dobro razpoložena. Moja gospa me je iz dneva v dan bolj oboževala. Po vsej sili je hotela polagati roko na moj trebuh, mi ga kazala v ogledalu, in res je postajal vedno bolj okrogel, celo malo preveč za moj okus. Toda moškim strankam sem se še vedno zdela grozno seksi, in to je bilo v bistvu edino, kar se mi je zdelo pomembno. Prav v vrsti so morali stati. Gospa je z mano preživela veliko časa. Bila je zadnja ženska, ki je še prihajala v drogerijo, in pravzaprav tudi moja edina prijateljica, ker so me kolegice postrani gledale zaradi moje krasote, kot je gospa temu rekla. Rada sem se z njo pogovarjala, njeno telo mi ni bilo neprijetno, pa tudi zanimivo se mi je zdelo videti, kakšna bom čez nekaj let. Kako sem se zmotila! Gospa mi je prinašala obleke, ki jih še ni ponosila, enkrat celo nakit, ki ji ni bil več všeč. Gospo so umorili. Nekega dne je ni bilo, potem pa so jo našli v parku pod drevesom. Baje ni bil prijeten pogled. Od takrat sem pogosto videvala neko njeno prijateljico, vso v črnem, ki je prihajala jokat v park pod tista drevesa. Lepo je imeti take prijateljice. Jaz pa sem izgubila stranko, s katero sem se lahko pogovarjala, in sem ostala čisto sama s svojimi težavami z menstruacijo. Ampak po svoje mi je bilo kar prav, da je ne vidim več, ker sem vedela, da nisem noseča, ona pa je hotela, da bi bila, in mi je tako nehote mešala glavo. Moški si s tem niso delali problemov. Niso me gledali zato, da bi izvedeli, kako se počutim, ampak so se v resnici ukvarjali sami s sabo, prav ponosni so bili, da me lahko otipavajo. Pravzaprav mi je njihova brezbrižnost še ustrezala, ker sem postajala preveč zajetna in ne več tako čedna kot včasih. Ker pa sem v drogeriji sprejemala same stalne stranke, se mi ni bilo treba bati novih ljudi, ki bi si me podrobno ogledali, če lahko tako rečem. Stranke so vedele, da sem po njihovem okusu, in to jim je zadoščalo, več niti niso pričakovali. Če bi se kakorkoli spremenila, se jim to ne bi zdelo na mestu, če se prav spomim, da se tako reče. O vsem tem sem razmišljala šele kasneje. Svoje stranke sem že dobro spoznala, in to še toliko bolj, ker se je moj polovični delovni čas neopazno spremenil v polno zaposlitev. Čudne ideje so mi prihajale na misel, ki mi prej nikoli ne bi, to zdaj vem. Začela sem ocenjevati svoje stranke. Imela sem celo svoje najljubše stranke. Tudi taki so prihajali, ki so me dobesedno odbijali, na srečo pa sem se znala zadržati, da jim tega nisem pokazala. Po mojem je bilo to z novimi idejami in vsem drugim povezano z odsotnostjo menstruacije, in čeprav sem ohranila dobro voljo in zdravje, sem vedno slabše prenašala kaprice nekaterih strank. Imela sem tako rekoč mnenje o vsem. Seveda sem bila tiho in delala, kar sem morala, navsezadnje sem bila za to plačana, ampak sem čutila, da mi telo brez menstruacije ne sledi več. Moji glavi ukazuje telo, to zdaj vem še predobro. Drago sem to plačala, da sem se znebila nekaterih strank, čeprav sem bila zaradi tega globoko v sebi zadovoljna. Ampak v tistem času sem verjela, da mi ni treba drugega kot zapreti oči, pa že lahko ustrežem svojemu telesu. Sicer pa mi ni šlo slabo. Šele takrat, ko sem pridobila nekaj teže, stranke niso še nič opazile, sem se začela sama sebi gnusiti. Če sem se pogledala v ogledalo, sem videla, da so se mi začele delati gube v pasu in klobase po telesu, in to kakšne! Če se zdaj na to spomnim, mi gre na smeh. Poskušala sem jesti manj sendvičev, celo opoldansko malico sem opustila, redila pa sem se še kar naprej. Bila sem obsedena od fotografij manekenk v drogeriji. Domišljala sem si, da mi po celem telesu zastaja kri, postajala sem namreč rdečkasta, stranke pa so se do mene začele obnašati vedno bolj kmetavzarsko. Nič niso razumeli, preveč so bili zaposleni sami s sabo in s svojimi užitki.