Totalitarizma, kot sta to še posebej poudarila Czesław Miłosz in Hannah Arendt, torej ni mogoče zožiti na uporabo prisile, ki jo prakticirajo običajne policijske države. Tudi odsotnosti konsenza v družbi ne moremo šteti za razpoznavni znak totalitarizma, celo več, če imamo opraviti z dvema med seboj sovražnima političnima taboroma, to v bistvu pomeni, da so se tisti, ki se jim je brutalno vladalo, osvobodili tako od strahu kot od indoktrinacije in so s tem tudi sprožili proces, ki prej ali slej pripelje do konca totalitarizma. Totalitarizem tudi ni nekaj, kar bi bilo le v popolnem nasprotju s prakticiranjem politične demokracije. Po Kolakowskem odsotnost državljanskih svoboščin z namenom, da bi se neki režim ohranil in okrepil, še ni totalitarizem, razen v primeru, ko to pripelje do popolne podreditve ekonomskega in kulturnega in drugih vitalnih družbenih sistemov ciljem države in ko so državljani oropani za sleherno individualno pobudo in praktično lastnina države.