Največja vladna stranka namreč ni nonšalantno zamahnila z roko nad zahtevami opozicije, češ, pogovor o tem je izguba časa, kakor neresnično trdi Kovač. Izčrpno in argumentirano so bile zavrnjene utemeljitvene predpostavke teh zahtev, med katerimi sta poglavitni dve: prvič, v Sloveniji imamo opraviti z uzurpirano in nedemokratično oblastjo, ki naj bi zato benevolentno vzdrževala opozicijo (seveda tisto pod a), in drugič, tiskani in elektronski mediji so praktično v celoti provladni proizvajalci in distributerji prikrojenih informacij in komentarjev, kar oboje skupaj generira irelevatne volilne izide. V takšnem nesramnem in pritlehnem norčevanju iz realnosti bi bilo v resnici netaktno in neproduktivno kakor koli sodelovati. Toda Kovač se tako nizko desno spodaj, kjer so predpostavke sploh ne spušča. Če je pred tednoma na televiziji še pritrjeval vsem šestim zahtevam SDS, se mu zdaj zdita dobri le še dve, in ti dve v repesažu priporoča LDS. Toda, kot razen Kovača ve vsakdo, ki je bral poročila s tiskovne konference in/ali poslušal poznejše izjave, je LDS brez njegove kateheze odprta za razpravo o dveh obravnavanih zadevah, seveda na povsem drugačnih predpostavkah in v okviru evropsko primerljivih rešitev. Na eni strani gre za prenos sej državnega zbora (skupaj s sejami Evropskega parlamenta brez dodatnih naročniških stroškov), česar Kovač ne omenja, ker raje obračunava s (celo od samih predlagateljev) že davno zavrženo idejo o posebnem opozicijskem TV-programu. Poleg tega je Majda Širca s stilom in taktom podala iniciativo tudi za razmislek o oblikovanju posebnega sklada za pluralizacijo medijev, ki bi povzel nekatere rešitve od drugod (na primer finančni vir iz naslova davka na oglaševanje), pri čemer bi ga morali doreči v bistveno širšem krogu, kot so politične stranke, v krogu strokovnih in civilnih združenj (svet za medije, Društvo novinarjev, GIZ za tisk, Jurčičev sklad ipd.). Samo zelo posredno gre namreč pri tem tudi za problem opozicije, neposredno in primarno pa zadeva vso javnost in neodvisno novinarstvo kot takšno, saj je potreba po takšnem skladu utemeljena v nevarnosti kapitalske/oglaševalske/rumene koncentracije, ne pa kot izvaja Kovač iz nekakšne odsotnosti konsenza o tem, ali imamo medijsko demokracijo ali ne. Zato tudi funkcije takšnega sklada ni mogoče kot to počne Kovač zreducirati na financiranje dnevnika, ki bo po svojem pisanju bliže opoziciji, saj bi mu morali dodatno in precej nedemokratično iz sklada bralcev zagotavljati predvsem slednje... Žal na tem mestu zaradi žanrske (samo)omejitve iz začetka ne morem ponoviti tudi argumentov, s katerimi zavračamo idejo nekaterih opozicijskih strank, da bi kadrovali v nadzorne svete javnih podjetij, in ki veljajo v celoti tudi za Kovačevo sibovsko indukcijo. Tu lahko le zatrdim z njegovimi besedami: gre za absurdno in neevropsko zahtevo. O stvari sami pa kdaj drugič.